Preskoči na vsebino
Iskanje EN Dostopnost
Navigacija
Delovna področja

Zbiranje podatkov za izdelavo načrtov

Zbiranje podatkov o gozdovih za namen izdelave gozdnogospodarskih načrtov se izvaja ob rednih obnovah gozdnogospodarskih načrtov gozdnogospodarskih enot (GGN GGE), ki jih pripravljamo za obdobje 10 let.

Merjenje na stalnih vzorčnih ploskvah

Ob rednih obnovah GGN GGE podatke o gozdovih zbiramo na sistematični mreži stalnih vzorčnih ploskev in v postopku opisov sestojev. Podatki, zbrani na skoraj 100.000 stalnih vzorčnih ploskvah (SVP), omogočajo podroben vpogled v stanje, razvojno dinamiko in biotsko raznovrstnost gozdov. Namenjeni so izračunu ključnih sestojnih parametrov, kot so lesna zaloga, prirastek in posek, drevesna sestava, odmrla lesna biomasa in drugi.

V Sloveniji uporabljamo različne metode delne izmere sestojev že od šestdesetih let dalje. Razmeroma zgodaj - konec istega desetletja - smo poskusno začeli s snemanji na trajno zakoličenih vzorčnih ploskvah. Prvo snemanje za namen izdelave GGN GGE z vzorčno kontrolno metodo pomeni inventura GGE Jelovica v letu 1972. Kontrolno vzorčno metodo je GG Bled sprejelo kot osnovno metodo gozdne inventure in jo v naslednjih letih razširilo na vse območje.

V drugih gozdnogospodarskih območjih se je metoda v nekoliko prilagojeni obliki začela uporabljati po letu 1990, z začetkom delovanja Zavoda za gozdove Slovenije (leta 1994) pa je bila prevzeta kot enotna inventurna metoda v Sloveniji. Metoda je bila tudi formalno določena s Pravilnikom o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih (Ur.l.RS, št 5/1998). S terenskimi snemanji leta 2007 se je na področju cele Slovenije pričelo s ponovitvijo snemanj na SVP. Kontrolna vzorčna metoda (KVM) je edina inventurna metoda, ki omogoča spremljanje stanja in sprememb za izbrane sestojne znake brez dodatnih evidenc ali vrtanja prirastka.

Mreža vzorčnih ploskev se v različnih delih Slovenije razlikuje. Razlike delno izhajajo iz različnih začetkov uvajanja KVM, delno pa so posledica zahtev po natančnosti zbranih informacij. Najpogosteje uporabljene vzorčne mreže v Sloveniji so 250 m × 500 m, 200 m × 500 m in 250 m × 250 m. Gostota mreže je odvisna od variabilnosti ocenjevanega parametra (npr. lesna zaloga) v stratumu (KV%), zahtevane natančnosti (E%) in površine stratuma.

Vsaka ploskev je izmerjena enkrat v desetih letih, in sicer ob obnovi GGN GGE. Center ploskve je označen z geodetskim količkom ali železno palico dolžine 30 cm (v tleh). Ploskev je sestavljena iz dveh koncentričnih krogov. Na notranjem krogu (200 m2) se izmerijo vsa drevesa, na zunanjem (500 m2) pa le drevesa s prsnim premerom (1,3 m nad tlemi) 30 cm in več. Merjena drevesa so označena s kratko vodoravno zarezico v skorji.

Na podlagi koordinat ploskve v obravnavanem gozdu poiščemo želeno ploskev. V pomoč pri iskanju središča ploskve so nam označbe na drevesih ter razdalje in azimuti do dreves pri prejšnji meritvi. Za vsako ploskev vodimo naslednje podatke: številka ploskve, koordinate, resolucija (podatek označuje, kolikšno površino predstavlja posamezna ploskev), kdo sta popisovalca ploskve, nagib, nadmorska višina, lega, položaj, prisotnost morebitnega gozdnega roba. V primeru, da je ploskev posekana ali izkrčena, to zabeležimo.

Ko preverimo in dopolnimo vse podatke o ploskvi, pričnemo z izmero dreves. Na voljo so nam podatki o drevesih iz pretekle meritve. Podatki so prikazani v tabeli in razvrščeni po azimutu. Vsebujejo podatek o drevesni vrsti, azimutu (stopinje), razdalji (dm), starem premeru in novem premeru (v cm), socialnem položaju, kakovosti in poškodovanosti. Ob tem zabeležimo tudi kodo drevesa (ni spremembe, drevo posekano, drevo odmrlo, novo vraslo drevo ipd.). Nekaterim od teh dreves (dominantnim) izmerimo tudi višino. Višino dreves merimo z laserskim višinomerom, posredno po trigonometričnem principu (na podlagi oddaljenosti stojišča od drevesa ter kotov do dnišča drevesa in vrha drevesa).

Po izmeri vseh živih dreves vnesemo podatke o odmrlem drevju na ploskvi. Zabeležimo, za katero drevesno skupino gre (iglavec/listavec), ali je drevo stoječe (sušica) ali ležeče (podrtica), in izmerimo prsni premer na centimeter natančno.

Vse podatke vpisujemo v za to posebej razvito tablično aplikacijo.


Opisi sestojev in sestojna karta

Opis sestojev je postopek, s katerim sestoje na podlagi sestojnih značilnosti razmejimo, opišemo njihovo stanje, na sestojni ravni pa tudi preliminarno načrtujemo ukrepe za naslednje desetletje. Sestoji so del gozda, ki se po sestojnih znakih (npr. razvojna faza, drevesna sestava) pomembno razlikuje od svoje okolice in ga enotno gozdnogojitveno obravnavamo. Glavna merila za členitev gozdnih sestojev, ki jih uporabljamo, so tako razvojna faza, mešanost drevesnih vrst in sklep, lahko pa tudi gozdnogojitvena smernica, ki jo na sestojni ravni določimo glede na stanje sestojev in potrebe po ukrepanju v prihodnjem načrtovalskem obdobju.

V okviru postopka opisov sestojev na terenu za vsak sestoj določimo zgradbo oz. razvojno fazo, zasnovo, sklep, delež pomladka, negovanost sestoja, drevesno sestavo v deležu od lesne zaloge, lesno zalogo, možni posek in gojitvena, varstvena ter ostala dela.

Opisanih gozdnih sestojev s pripadajočimi podatki o stanju gozdnih sestojev, usmeritvah in načrtovanih ukrepih na sestojni ravni je več kot 320.000. Prikazani so na sestojni karti, ki je z drugimi pomembnimi podatkovnimi sloji o gozdovih, vključno z gozdnogospodarskimi in lovskoupravljavskimi načrti, dostopna na pregledovalniku ZGS (http://prostor.zgs.gov.si/pregledovalnik/).

Pomembne informacije o stanju gozdov in načrtovanju na sestojni ravni so prikazane na sestojni karti, ki jo od leta 1997 s postopkom opisov sestojev dopolnjujemo in je pripravljena za vse gozdove ne glede na lastništvo.