Varstvo narave v gozdovih

V Sloveniji uzakonjeno sonaravno, trajnostno in večnamensko gospodarjenje z gozdovi povezuje gospodarsko dejavnost in ohranjanje narave, pri čemer je skrb za ohranjanje gozdov in vse narave že zelo dolgo vgrajena v gospodarjenje z gozdovi. V primerjavi z večino evropskih držav sta ohranjenost in biotska raznovrstnost slovenskih gozdov zelo veliki, na kar med drugim kažejo tudi številne ohranjene populacije sicer evropsko ogroženih vrst in visok delež gozdov, vključenih v varovana območja narave.

Visoka stopnja ohranjenosti v gozdovih ni naključje, ampak predvsem plod skrbnega in načrtnega gospodarjenja z gozdovi v preteklosti, katerega pomen se ob vse večjih pritiskih na gozd ohranja in krepi tudi danes.

Pomembni mejniki:

• 1892 - dr. Leopold Hufnagel odloči, da naj delček roških gozdov ostane pragozd (začetek organiziranega varovanja narave oz. gozdov na Slovenskem);
• 1947 je za omejitev prekomerne rabe gozdov prepovedan golosečni sistem gospodarjenja z gozdom;
• v petdesetih in šestdesetih letih dr. Dušan Mlinšek v prakso vpelje način dela z gozdom, ki ob upoštevanju naravnih danosti od gozdarstva zahteva sočasno delo za doseganje ekonomske, ekološke in socialne funkcije gozda. Pri gospodarjenju z gozdovi se v ospredje se postavi gozd kot ekosistem, njegovo ohranjanje in sonaravni razvoj ter kakovostno gospodarjenje in trajnostno rabo vseh dobrin in storitev, ki jih od gozda pričakujejo lastniki gozdov in javnost. Pri tem se ob stalni kontroli učinkov posnema naravne procese ter strukture;
• v začetku osemdesetih let 20. stoletja so bili iz gospodarjenja izločeni gozdovi, ki so z vidika njihovega stanja, razvoja in zaščite biotske raznovrstnosti še posebej pomembni. Leta 2005 so večino teh gozdov s predpisom vlade zavarovali kot gozdne rezervate;
• ob vključitvi v Evropsko unijo je morala Slovenija, da bi izpolnila vključitvene pogoje, določiti mrežo območij, ki bi zagotovila »ugodno stanje populacij vseh evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov«, imenovano mreža območij Natura 2000;
• leta 2017 sta bila Gozdna rezervata Snežnik-Ždrocle in pragozd Krokar uvrščena tudi na Unescov seznam svetovne dediščine.

Po zakonodaji s področja gozdarstva je treba z gozdovi gospodariti na način, da se zagotovijo trajnostno, sonaravno ter večnamensko gospodarjenje v skladu z načeli varstva okolja in naravnih vrednot, trajno in optimalno delovanje gozdov kot ekosistema ter uresničevanje njihovih funkcij. S tem so postavljeni tudi pomembni temelji za varstvo narave v gozdovih. Koncept varstva narave je v gospodarjenje z gozdovi konkretiziran preko načrtov za gospodarjenje z gozdovi, ki preko ciljev, strategij, usmeritev in ukrepov za različna področja (npr. posek, gojenje, varstvo) omogočajo integracijo koncepta varstva narave v gospodarjenje z gozdovi in usklajevanje z drugimi vidiki in rabami gozdnega prostora. Načrti so tudi podlaga za odločanje o izvedbi konkretnih ukrepov v gozdovih, potrebnih za zagotavljanje specifičnih vidikov varstva narave (npr. ohranjanje habitatov ogroženih vrst). Pomembna podlaga za pripravo načrtov in vključevanje vsebin varstva narave v gozdnogospodarske načrte so naravovarstvene smernice, ki jih pripravi Zavod RS za varstvo narave.

Pri gospodarjenju z gozdovi je v ospredje postavljen gozd kot ekosistem, njegovo ohranjanje in sonaravni razvoj ter kakovostno gospodarjenje in trajnostna raba vseh dobrin in storitev, ki jih od gozda pričakujejo lastniki gozdov in javnost.

V Sloveniji je več vrst območij, pomembnih za ohranjanje biotske raznovrstnosti, za katere v načrtih za gospodarjenje z gozdovi opredelimo smernice in ukrepe. V spodnji preglednici so prikazana območja varstva narave, ekološko pomembna območja (EPO) in naravne vrednote, ki se med seboj pogosto tudi prekrivajo.

Natura 2000 je evropsko ekološko omrežje, namenjeno ohranjanju biotske raznovrstnosti. . Območja Natura 2000 v Sloveniji obsegajo 44,6 % gozdov.

Zavarovana območja so strnjena območja narave, kjer se prepletajo živi in neživi dejavniki, in kjer so aktivnosti, dejavnosti in posegi človeka skladni z naravnimi danostmi. Obsegajo 14,7 % gozdov Slovenije.

Naravne vrednote so najvrednejši deli narave ali naše najpomembnejše naravne dediščine. Opredeljene so na 15,3 % površine gozdov.

Ekološko pomembna območja (EPO) so območja habitatnih tipov ali večjih ekosistemskih enot, ki pomembno prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Obsegajo 53,1 % gozdov in se večinoma prekrivajo z območji Nature 2000.

Poleg zgoraj navedenih območij so zelo pomembna tudi druga območja: mirne cone (9,1 %), gozdni rezervati (0,8 %) (več o gozdnih rezervatih) in ekocelice brez ukrepanja (0,8 % površin gozdov), ki so podrobneje obrazložene pod spodnjim zavihkom ukrepi.

Številni ukrepi in usmeritve, ki so del rednega gospodarjenja z gozdovi, pomembno prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Med takšne ukrepe sodijo predvsem ukrepi nege in varstva gozdov, ki morajo biti izvedeni na način, da vzpostavljajo naravno drevesno sestavo in zgradbo gozdov ter z izvajanjem ukrepov za preprečevanje škodljivih biotskih in abiotskih dejavnikov ohranjajo biotsko raznovrstnost.

Pri gospodarjenju z gozdovi pa upoštevamo tudi usmeritve in ukrepe, ki so neposredno namenjeni ohranjanju habitatov rastlinskih in živalskih vrst:

• ohranjanje redkih ekosistemov, gozdov v primestni in kmetijski krajini, predvsem manjše gozdne otoke in tudi gozdno drevje izven gozda;
• ohranjanje oz. povečanje travniških površin v območju večjih strnjenih gozdnih kompleksov;
• ohranjanje posebnih in za živalski svet pomembnih habitatov (habitatna drevesa, brlogi, gnezdišča, vodni viri, obrežna vegetacija in razgiban gozdni rob, plodonosne in manjšinske drevesne in grmovne vrste ter vsa druga naravna zatočišča);
• načrtno puščanje odmrle lesne biomase v gozdu;
• prepuščanje gozdov naravnemu razvoju;
• oblikovanje in ohranjanje vodnih virov;
• izboljšanje stanja manjšinskih gozdnih habitatnih tipov;
• upoštevanje obdobja neizvajanja sečnje ter prilagojeno gospodarjenje z gozdovi na območjih mirnih con, rastišč divjega petelina, gnezdišč zavarovanih in ogroženih vrst, zimovališč, rukališč, gozdnih jas in gozdov za pospeševanje vrstne pestrosti in v območjih gnezdenja.

Pomemben element biotske pestrosti predstavlja odmrla lesna biomasa. Delež odmrle lesne biomase dolgoročno povečujemo z ukrepom načrtnega puščanja stoječe biomase t. i. habitatnih dreves. - odmrla in živa drevesa, ki jih načrtno trajno puščamo v gozdu. Izberemo jih v soglasju z lastnikom gozda in jih označimo s silhueto detla oziroma s simbolom kljuna. Zasebni lastnik za odkup habitatnega drevesa prejme sredstva iz Gozdnega sklada.

Pomembno za varstvo narave v gozdovih je tudi ohranjanje površin gozdov, prepuščenih naravnemu razvoju, ključnih za ohranitev nekaterih živalskih vrst. Površine negospodarjenih gozdov (gozdni rezervati) dodatno povečujemo z ukrepom načrtnega prepuščanja gozdov naravnemu razvoju – izločanje t. i. ekocelic, v katerih se običajno za obdobje 20 let v gozdu ne ukrepa. Za izločitev ekocelic se z zasebnimi lastniki sklene pogodba, medtem ko so ekocelice v državnih gozdovih izločene na podlagi strinjanja družbe SiDG ob obnovi GGN GGE. Sredstva za vzpostavitev ekocelic v zasebnih gozdovih so zagotovljena iz Gozdnega sklada. Na terenu se ekocelica označi z enojno modro črto na drevesih.

• Posledice podnebnih sprememb, ki se kažejo v naraščanju povprečnih temperatur, vse višjih temperaturnih ekstremih in pogostejših naravnih motnjah (žledolomi, vetrolomi, suše, napadi škodljivcev, hitrejše širjenje tujerodnih invazivnih vrst), močno vplivajo tudi na slovenske gozdove. Glavni izziv pri gospodarjenju z gozdovi v Sloveniji bo prilagajanje drevesne sestave in zgradbe gozdov.
• Za ohranjanje biotske raznovrstnosti in pretok genov je na krajinski ravni ključna zaščita velikih gozdnih območij, pomembnih za ohranjanje odpornosti in pestrosti populacij ter povezav (koridorjev) med večjimi gozdnimi kompleksi. Posebej pomembno je preprečevati nadaljnjo fragmentacijo gozdov.
• Izboljšanje podatkov o živalskih vrstah za izvedbo ukrepov na površinah, kjer bodo ukrepi imeli največji učinek za izboljšanje življenjskih razmer vrst.
• Usklajevanje nasprotujočih si ciljev v gozdnem prostoru (rekreacija in turizem, gospodarjenje z gozdovi, ohranjanje biodiverzitete), pri čemer je treba upoštevati členitev gozdnega prostora z vidika rekreacije in turizma.
• Zaradi velikega delež zasebnih gozdov je ključno zagotavljanje namenskih sredstev za ukrepe, ki so ključni za ohranjanje biotske raznovrstnosi (več o sofinanciranju).

Projekti, pri katerih sodeluje ali je sodeloval ZGS in so pomembno prispevali k upravljanju območij Nature 2000:

• LIFE-IP NATURA.SI: Cilj: izboljšati upravljanje in izvajanje Programa upravljanja območij Natura 2000.
• Vizija Pohorje 2030: Izboljšanje stanja traviščnih, vodnih in manjšinskih gozdnih habitatov ter zagotavljanje mirnih con na Pohorju – POHORKA.
• Suport - Trajnostno upravljanje Pohorja
• Natura Mura
• LIFE Lynx
• LIFE Narcis

Akcijski načrti so dokumenti, v katerih so pripravljeni predlogi ukrepov za izboljšanje stanja ohranjenosti kvalifikacijskih vrst in habitatnih tipov v izbranem območju Nature 2000. Primeri:

• Akcijski načrt izvedbenih ukrepov ohranjanja za izbrane gozdne habitatne tipe na območju Natura 2000 Boč-Haloze-Donačka gora (SI3000118) in Ličenca pri Poljčanah (SI3000214)
• Akcijski načrt izvedbenih ukrepov ohranjanja za divjega petelina (Tetrao urogallus) na pilotnem območju Natura 2000 Kamniško-Savinjske Alpe in Grintovci
• Akcijski načrt izvedbenih ukrepov ohranjanja za hrošča brazdarja (Rhysodes sulcatus) na območju Nature 2000 Boč - Haloze - Donačka gora (SI3000118)
• Akcijski načrt izvedbenih ukrepov ohranjanja za triprstega detla (Picoides tridactylus), koconogega čuka (Aegolius funereus) in malega skovika (Glaucidium passerinum) na pilotnem območju Kamniško-Savinjske Alpe in Grintovci

Rezultati LIFE integriranega projekta za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji in primer akcijskega načrta so dosegljivi na povezavi.