Gozdnogospodarsko načrtovanje

Gozdnogospodarsko načrtovanje predstavlja hierarhično organiziran sistem na več prostorskih ravneh. Takšna zasnova načrtovanja omogoča, da od splošnih načel in strateških usmeritev na ravni države in gozdnogospodarskih območij postopno prehajamo do konkretnih usmeritev in ukrepov na ravni gozdnih sestojev.

Strateške usmeritve na nacionalni ravni so določene v Resoluciji o nacionalnem gozdnem programu, ki določa politiko gospodarjenja z gozdovi. Pomembno orodje za konkretizacijo gozdne politike predstavljajo območni gozdnogospodarski načrti, ki se vsakih 10 let pripravljajo hkrati za celotno območje Slovenije.

Podrobnejše načrte predstavlja 230 gozdnogospodarskih načrtov gozdnogospodarskih enot (GGE). Načrti se izdelujejo za obdobje 10 let, vsako leto se obnovi približno desetino vseh načrtov GGE.

Najbolj podrobno raven načrtovanja predstavljajo gozdnogojitveni načrti, ki so izvedbeni načrti in predstavljajo povezavo med gozdnogospodarskim načrtovanjem in izvajanjem del v gozdovih. Letno se posodobi do desetine gozdnogojitvenih načrtov v Sloveniji. Ti načrti so podlaga za vse aktivnosti, ki jih izvajamo v gozdu.

Začetek gozdnogospodarskega načrtovanja na Slovenskem sega v prvo polovico 18. stoletja. Za prvi gozdnogospodarski načrt na Slovenskem velja Flameckov načrt za tolminske gozdove iz leta 1771.

Pomemben razvoj je potekal ob koncu 19. stoletja, ko je dr. Leopold Hufnagel z načrtom za kočevske gozdove grofa Auersperga razvil svoj sistem prebiralnega gospodarjenja. To idejo je za območje Snežnika prevzel tudi Heinrich Schollmayer-Lichtenberg, ki je dodatno vpeljal izvirno zamisel kontrolne metode.

Leta 1947 je bil sprejet Zvezni zakon o gozdovih, ki je predvidel izdelavo gozdnogospodarskih načrtov za vse gozdove, ne glede na lastništvo. Istega leta je bilo izvedeno tudi prvo sistematično zbiranje podatkov o gozdovih.

Po obdobju izdelave gozdnogospodarskih načrtov za posamezne gozdnogospodarske enote se je pojavila potreba po strateških gozdnogospodarskih načrtih, ki so bili za 14 gozdnogospodarskih območij prvič izdelani za obdobje 1971–1980 in se od takrat redno izdelujejo vsakih 10 let.

V primerjavi z Evropo so za gozdnogospodarske načrte v Sloveniji značilne nekatere posebnosti:

• Načrti so obvezna podlaga za gospodarjenje z vsemi gozdovi;
• Načrte izdelujemo za vse gozdove ne glede na lastništvo;
• Zasnova gozdarskega načrtovanja obsega tri ravni (območni gozdnogospodarski načrt, gozdnogospodarski načrt enote in gozdnogojitveni načrt);
• Območni načrti celostno obravnavajo gozdni ekosistem s hkratno obravnavo gozdnogospodarskih vsebin in vsebin upravljanja s prostoživečimi živalmi;
• Načrti so pomembno orodje za zagotavljanje ciljev in usmeritev varstva narave in ohranjanja ugodnega stanja kvalifikacijskih habitatnih tipov in kvalifikacijskih vrst na območjih Natura 2000.

Pri zakonsko določenem postopku sprejemanja gozdnogospodarskih načrtov je sodelovanje zainteresirane javnosti in lastnikov gozdov omogočeno v sklopu zbiranja pobud pred začetkom izdelave načrta in v okviru javnih razgrnitev in javnih obravnav. Na obravnavah se lahko poda argumentirane pripombe na gozdnogospodarski načrt, ki ga ob koncu postopka v primeru gozdnogospodarskih enot sprejme Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, v primeru gozdnogospodarskih območij pa Vlada Republike Slovenije.

V postopku izdelave načrtov ZGS sodeluje tudi z organizacijami, pristojnimi za varstvo narave, varstvo kulturne dediščine in upravljanje z vodami.