Gozdna rastišča

Poznavanje gozdnih rastišč in njihove dinamike je ključna podlaga za načrtovanje ter sonaravno in trajnostno gospodarjenje z gozdom. Eden od kriterijev za delitev gozdov na odseke - osnovne trajne prostorske enote notranje členitve gozdov - so rastiščne razmere. Monografija Gozdni rastiščni tipi Slovenije (Bončina in sod., 2021) je celovita predstavitev vseh gozdnih rastiščnih tipov Slovenije po njihovih ekoloških, vegetacijskih, florističnih, sestojnih, upravljavskih in naravovarstvenih značilnostih. Koristen terenski priročnik za prepoznavanje gozdnih rastiščnih tipov so pripravili Veselič in sod. (2022).

V Sloveniji rastiščne razmere najpogosteje opisujemo po gozdnih združbah oziroma gozdnih rastiščnih tipih. Prepoznavanje rastišč po združbah oziroma kombinaciji njihovih rastlinskih vrst je najcenejša in najhitrejša metoda za posredno prepoznavanje geološke podlage, tipa tal, svetlobnih, toplotnih in vlažnostnih razmer, produktivnosti, načina gospodarjenja in posledic ujm izbrane površine gozda.

Gozdno rastišče je preplet okoljskih dejavnikov na gozdnem prostoru, ki omogoča uspevanje določeni skupini rastlinskih vrst - združbi.

Gozdna združba je skupnost rastlinskih vrst, kjer so osnovne značilnice drevesne vrste. Posamezna gozdna združba se razvije v določenih življenjskih razmerah, ki se odražajo v tipični vrstni sestavi in strukturi. Primeri: združba črnega gabra in šmarne hrušice (Amelanchiero ovalis-Ostryetum carpinifoliae), združba smreke in tevja (Hacquetio-Piceetum), združba sive jelše in velecvetne mrtve koprive (Lamio orvalae-Alnetum incanae).

Gozdni rastiščni tip je slovensko kratko poimenovano gozdno rastišče po značilnih drevesnih vrstah z geografsko in ponekod ekološko opredelitvijo. Posameznemu gozdnemu rastiščnemu tipu pripada ena ali več ekološko podobnih združb. Primeri: Primorsko hrastovje in črnogabrovje na apnencu, Dinarsko mraziščno smrekovje, Gorsko obrežno sivojelševje, črnojelševje in velikojesenovje.

Rastiščni koeficinet (RK). Boniteto gozdnih rastišč prikazujemo z rastiščnim koeficientom (RK). RK odraža trajno lesno proizvodno spodobnost gozdne združbe v primeru, da gozdna združba ne bi bila spremenjena zaradi delovanja človeka. Rastiščni koeficient je relativni pokazatelj produktivnosti gozdne združbe oziroma gozdnega rastiščnega tipa in se izraža v razponu od 1 do 17, od najmanj do najbolj produktivne združbe v odnosu na povprečni lesno proizvodni potencial drugih gozdnih združb.

Habitatni tip

Za potrebe varstva narave je Evropske unija uvedla pojem habitatnega tipa. Habitatni tip je prepoznaven del narave s posebnimi življenjskimi razmerami na prostorsko opredeljenem območju in je lahko življenjska združba mnogih rastlinskih in živalskih vrst.

Habitatni tipi, ki se po Uredbi o habitatnih tipih (Ur. l. RS št. 112/03, 33/13) prednostno ohranjajo v ugodnem stanju, so tisti, ki so na ozemlju Republike Slovenije redki, ranljivi, imajo majhno naravno območje razširjenosti ali predstavljajo za določeno biogeografsko regijo značilen habitatni tip, in tisti, katerih ohranjanje v ugodnem stanju se izvaja na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb ali je v interesu Evropske unije, npr. po Direktivi o habitatih.

Na podlagi podobnosti ekoloških in vegetacijskih razmer za potrebe usmerjanja razvoja gozdov in gozdnogospodarskega načrtovanja je bila narejena Tipologija gozdnih rastišč Slovenije (Kutnar in sod., 2012). Tipologija je med različnimi slovenskimi institucijami s področja gozdarstva (Zavod za gozdove Slovenije, Gozdarski inštitut Slovenije, Oddelek za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Biološki inštitut ZRC SAZU) sporazumno sprejet sistem slovenskega poimenovanja gozdnih združb oziroma rastišč. Prizadevamo si, da bi se splošno uveljavila na aplikativno-operativnem, raziskovalnem in pedagoškem področju, saj omogoča enotno obravnavanje gozdne vegetacije in primerljivost v celotnem slovenskem prostoru.

Sistematično kartiranje gozdne vegetacije po gozdnih združbah Slovenije se je pričelo v začetku petdesetih let 20. stol. Gojitveni in gozdnogospodarski načrti so bili namreč utemelje­ni na vegetacijsko-ekoloških elaboratih z vegetacijski­mi kartami v merilu 1 : 10.000 (v določenih primerih 1 : 5.000 ali 1 : 25.000). Na ta način je bila skartirana približno polovica slovenskih gozdov.

Klasično terensko kartiranje gozdnih združb oziroma rastiščnih tipov je časovno in strokovno zahtevno delo, zato je pri posodobitvah vegetacijskih kart nujna kombinacija kabinetnega in terenskega dela. Danes karte rastišč posodabljamo s kombinacijo rednega dela javne gozdarske službe ob opisih sestojev in projektnega terenskega dela. Pri razmejitvi površin med različnimi gozdnimi rastišči si pomagamo z digitalnimi grafičnimi podlagami, kot so karte barvnih digitalnih ortofoto posnetkov (DOF), posnetki z dronom, izpeljanke podatkov laserskega snemanja površja (LiDAR): senčen digitalni model reliefa (DMR), digitalni model krošenj (DMK), izohipse, topografski indeks (TPI), vlažnostni indeks (TWI) in naklon površja.