Zanimivosti
Gozdne železnice
Gozdna železnica v Kočevskem Rogu je bila ključna infrastruktura za prevoz lesa iz obsežnih gozdov v regiji do žage na Rogu. Gradnja železnice se je začela leta 1895, sočasno z dograditvijo parne žage knezov Auerspergov na roškem sedlu. Namen železnice je bil olajšati transport hlodovine do žage iz različnih gozdnih predelov.
Železnica je bila večkrat podaljšana, in sicer leta 1899, 1902, 1911 ter nazadnje leta 1924. V letih 1902 in 1911 so progo podaljšali proti Travniku, leta 1924 pa proti Cinku in revirju Podstenice. Skupna dolžina vseh prog je znašala 35 km, od tega je večina (33 km) potekala skozi gozdove, medtem ko je bilo preostalih 2 km v naselju ob žagi. Gradnja je potekala vzporedno z redno sečnjo dreves, kar je omogočilo učinkovit transport lesa. Progo so trasirali gozdarji, financirali pa so jo Auerspergi. Trasa je potekala po kamnitem kraškem terenu, pri čemer je bil spodnji ustroj tlakovan s ploščatim lomljencem. Železnica je imela različne vzpone in padce, vključno s krivinami z minimalnim radijem 20 m.
Za vleko so uporabljali dve parni lokomotivi, ki sta izmenično vlekli vagončke. Nosilnost vagončka pa je bila 3 tone. Vlak je običajno vključeval šest do deset vagončkov, na katerih je bilo lahko naloženo do 4 m³ hlodovine. Poleg strojevodje in kurjača sta bila na vlaku tudi dva zavirača. Obratovanje gozdne železnice se je zaključilo leta 1934, istočasno s prenehanjem delovanja roške žage. Tirnice, lokomotive in vagoni so bili prodani za staro železo, medtem ko so trase gozdne železnice kasneje preuredili v gozdne ceste. Kljub temu so nekateri ostanki železniške infrastrukture še vedno vidni v gozdu, kot spomin na nekoč pomemben del lesne industrije v regiji.
Oglarstvo
V srednjem veku je bilo oglarstvo tesno povezano z fužinarstvom, kovaštvom ter izdelavo stekla. Prva fužina na Dolenjskem je bila v Zagradcu, kasneje pa se je razvilo železarstvo na Dvoru. Prvo oglje so pridobili v bližini fužine, nato v smeri proti vrhu Sveti Peter, za tem pa so posegli po neokrnjenem Kočevskem rogu. Od konca 18. do konca 19. stoletja je potreba dvorske železarne po oglju nenehno naraščala in sredi 19. stoletja so posegli v Auerspergove gozdove. Med letoma 1848 in 1890 so za oglarjenje posekali kar 1500 ha do tedaj nedotaknjenega gozda, in to izključno listavce.
S pomočjo 40 oglarskih družin je nastalo tudi novo večje naselje Podstenice. Leta 1869 je imel kraj največ, kar 85 prebivalcev. Kasneje je povpraševanje po oglju zaradi zamenjave oglja s koksom upadlo in naselje je začelo počasi gospodarsko nazadovati. Od leta 1962 so zaradi vse manjših potreb po oglju začeli opuščati dejavnost. Leta 2003 so ponovno prižgali kopo na Miklavžu in leta 2009 v Podturnu. Danes vsako leto tradicionalno kuhajo oglje še na Miklavžu na Gorjancih, v Velikem Lipovcu in na Frati pri Brezovi Rebri, občasno tudi v Krajinskem parku Kolpa, medtem ko so v Podturnu leta 2020 kuhanje oglja opustili.
Gozdarske koče
Gozdarska koča je bila nekoč pomembna infrastruktura v gozdnem okolju, namenjena predvsem začasni namestitvi gozdnih delavcev, gozdnih čuvajev in drugih strokovnjakov, ki so delali v gozdu. Njihov namen je bil zagotoviti zavetje, udobje in osnovne življenjske pogoje za ljudi, ki so opravljali različna gozdarska dela. Ta dela so bila sečnja in spravilo lesa, gojitvena dela, nadzor in pregled gozda ter druge gozdarske dejavnosti. Omogočale so delavcem, da so bili bližje delovnim območjem, kar je povečalo produktivnost in učinkovitost dela. Poleg tega so zagotavljale tudi varno in udobno okolje, kar je bilo še posebej pomembno pri delu v zahtevnih vremenskih razmerah ali oddaljenih območjih. Opremljene so bile z osnovnimi stvarmi, kot so postelje, kuhinja, sanitarije in ogrevanje, kar je omogočalo delavcem udobno prebivanje med delovnim časom v gozdu. Poleg tega so bile gozdarske koče pogosto opremljene z opremo in orodjem, potrebnim za izvajanje različnih del v gozdu.
Danes imamo na OE Novo mesto Gozdarsko kočo na Planini, Rdeči luži, Malem studencu in na Brezovi rebri Furmansko kočo.
ZARAŠČANJE KMETIJSKE KRAJINE
Hitra rast gozdnih površin v zadnjih desetletjih je kot posledica opuščanja kmetijske rabe prostora že kar zaskrbljujoča, saj pomeni v nekaterih odročnejših predelih izginevanje odprtih površin. V zadnjih sto letih je tako gozdnatost od 40% leta 1896, 44% (1970), 50% (1979), 53% (1989) in 62% leta 2000 narasla na 63% v letu 2005. Ocenjujemo, da se bo proces zaraščanja še nadaljeval in da se bo z gozdom porasla površina do leta 2010 povečala za približno 3.000 ha, največ v Suhi krajini in Beli krajini.
Pokrajina med belokranjskima vasema Gorica in Daljne Njive pred 40 leti in danes:
