Posebnosti območja
LPN Ljubljanski vrh
Večna pot 2, 1001 Ljubljana
Vodja: Janko Mehle
Telefon: 01 470 00 87
Lovišče s posebnim namenom Ljubljanski vrh leži v jugozahodnem delu ljubljanske kotline oz. na obrobju ljubljanskega Barja med nadmorskima višinama 200 m in 800 m. Predstavlja nekakšen žep dinarskega sveta med Menišijo na eni strani in Krimsko-mokrškim pogorjem na drugi strani. Lovišče je deloma nižinsko, večji del pa predstavljajo strnjeni jelovo-bukovi gozdovi.
Gozdne učne poti na OE Ljubljana
Na Ljubljanskem gozdnogospodarskem območju imamo naslednje gozdne učne poti, s katerimi upravlja Zavod za gozdove Slovenije skupaj s partnerji:
Naziv gozdne učne poti | Kraj (občina - izhodišče) | Zemljevid, opis poti, gradiva |
Gozdna učna pot po šmarnogorski Grmadi | Vikrče, Mestna občina Ljubljana | |
Jesenkova pot | Ljubljana, Tivoli, Mestna občina Ljubljana | |
Gozdna naravoslovna učna pot Mali vrh | Mali Vrh pri Trebeljevem, Mestna občina Ljubljana | maPZS |
Gozdna učna pot Šumberk | Domžale, Šumberk, Občina Domžale | |
Poučna pot Blata Mlake | Rova/Radomlje, Občina Domžale | |
Gozdna učna pot Onger | Trzin, Občina Trzin | |
Gozdna učna pot Žlebe-Jeterbenk | Žlebe pri Medvodah, Občina Medvode | maPZS |
Gozdna učna pot Draga | Draga pri Igu, Občina Ig | |
Gozdna učna pot Škofljica | Drglerija pri Zalogu pri Škofljici, Občina Škofljica | maPZS |
Gozdna učna pot Turjak-Rašica | Turjak/Rašica, Občina Velike Lašče | maPZS |
Gozdna učna pot po sledeh višnjanskega polža | Višnja Gora, Občina Ivančna Gorica | maPZS |
Naravoslovna učna pot Po sledeh vodomca | Cerovo, Občina Grosuplje |
Raznolikost
Ljubljansko območje leži na stičišču gorenjske, notranjske in dolenjske pokrajine, kar mu prinaša izjemno raznolikost tako glede reliefa, geoloških podlag in podnebja kot tudi gozdne vegetacije in prostoživečih živalskih vrst. Na primer, gozdovi visoko v osrčju Kamniških Alp se močno razlikujejo od logov ob reki Savi ali gozdov na Visokem krasu, tako glede drevesne sestave kot tudi druge vegetacije in živalskega sveta. Nekateri predeli so močno poseljeni, drugi so bolj gozdnati.
Raznolikost botruje tudi vlogam gozdov. Če na strminah gozdovi varujejo pobočja in objekte pod njimi, na ravninah branijo proti poplavam. Če na strnjenih gozdnih površinah nudijo zavetje zavarovanim živalskim vrstam, kot sta na primer volk in medved, v mozaični pokrajini, kjer se gozd menja s kmetijskimi površinami, nudijo zatočišče pticam, zajcem in drugim drobnejšim prostoživečim živalim.
Območje je raznoliko tudi glede poseljenosti. V Ljubljani, našem glavnem mestu, kjer živi skoraj polovica prebivalcev ljubljanskega območja, blizu 300.000, je življenje povsem drugačno kot v manjših naseljih, v vaseh, ali na samotnih kmetijah. Zato so tudi vloge gozdov v mestu čisto posebne, bolj kot proizvodne so poudarjene njihove socialne in ekološke plati. Na vasi ali na oddaljenih kmetijah je odnos do gozda zelo drugačen, gozd je pomembnejši tudi kot vir dohodka. Vsa ta raznolikost močno vpliva na gospodarjenje z gozdovi.
Gozdovi s posebnim namenom
Gozdove, ki imajo izjemno poudarjene socialne funkcije, in tiste, ki so zavarovani po predpisih s področja ohranjanja narave, se lahko razglasi za gozdove s posebnim namenom. V nekaterih so ukrepi dovoljeni, kar pomeni, da je pod določenimi pogoji možno sekati in tudi sicer negovati gozd ter urejati prometnice, v drugih pa niso, kar pomeni, da se gozdove prepušča naravnemu razvoju. V ljubljanskem območju spada med slednje osem gozdnih rezervatov. Največji je Mokrec s površino 569 ha (v občini Ig). Manjši so Pod Matico in Pekel (oba v občini Hrastnik), Jazbine (v Mestni občini Ljubljana), Kozlarjev gozd (v občini Ig), Oblakov gozd (v občini Brezovica) ter Petkova grapa in Udornice v logaškem Ravniku (oba v občini Logatec).
Večji del gozdov s posebnim namenom, v katerih so gozdnogospodarski ukrepi dovoljeni, se nahaja na območjih Mestne občine Ljubljana in Občine Domžale. Gre za gozdove na območju in v ožji okolici Ljubljane in Domžal, ki imajo pomembno socialno, estetsko in krajinsko vlogo. Mestni gozdovi Ljubljane so bili leta 2010 razglašeni kot gozd s posebnim namenom zaradi izjemno poudarjenih socialnih funkcij z občinskim odlokom Mestne občine Ljubljana. Odlok je bil dopolnjen v letu 2015. Območja teh gozdov, s površino 1.153 ha, so: Rožnik in Šišenski hrib, Grajski grič, Golovec, Šmarna gora z Grmado, Koseški boršt in za Mošenico, Draveljska gmajna, Brdo in Vrhovci, Dolgi most in Stožice. Občina Domžale je leta 2007 za gozd s posebnim namenom razglasila gozdni predel Šumberk s površino 32 ha, prav tako zaradi izjemno poudarjenih socialnih funkcij.
Gozd, voda in mlinček
V zadnjem tednu maja v Sloveniji tradicionalno praznujemo teden gozdov. Takrat zaposleni na Območni enoti Ljubljana izvedemo prireditev »Gozd, voda in mlinček«. Nanjo povabimo predšolske otroke ter učence osnovnih šol, pa tudi vse druge, ki uživajo v gozdu in v žuborenju potoka. Prireditev poteka v gozdu ob potoku Črnušnica v Sračji dolini pri Ljubljani. Obiskovalcem pripravimo vrsto delavnic spoznavanja gozda in gozdarstva, katere razporedimo po gozdu v obliki poligona. Skupine udeležencev se pomikajo od ene dejavnosti do druge.
Vsakoletno prireditev obišče okoli 1.000 otrok s spremljevalci, učitelji in vzgojitelji, iz Ljubljane in okolice. Prvič smo jo izvedli v tednu gozdov 2003, katerega tema je bila »Gozd in voda«. Pesem »Ob bistrem potoku je mlin…« smo preimenovali v »Ob bistrem potoku je gozd…« in se ob tem spomnili na ljubke lesene mlinčke, igračo majhnih in velikih. Prireditev se je iz leta v leto razvijala in dopolnjevala. Ohranjamo tradicionalne dejavnosti, kot sta postavljanje mlinčkov in hoja po slepi stezi, kar pomeni, da se udeleženci z zavezanimi očmi ob vrvi pretipljejo skozi gozd. Dodajamo dejavnosti, katere vsakič obarvamo na temo tedna gozdov.
Menimo, da so tovrstne dejavnosti, pri katerih udeleženci in še posebej mladi doživijo gozd z vsemi čutili, spoznajo delo gozdarjev in se ob tem naučijo še marsikaj, zelo koristne. Saj veste: »Kar se Janezek nauči, Janez zna!«. Če bomo že v mladosti spoznali, kako zanimivi in koristni so gozdovi, jih bomo kot odrasli znali ceniti in zanje skrbeti.
Gozdovi v Ljubljani skozi zgodovino
Ob koncu 6. stoletja je bila ljubljanska kotlina večinoma pokrita z gozdovi. V 8. st. je ljubljanski grad postal središče posesti koroških vojvod Spanheimov. Prebivalci trga in kasneje mesta so potrebovali les za hiše, mostove, kurjavo, ter čolne za plovbo po Ljubljanici. Pogosti so bili spori zaradi pravic do pridobivanja lesa iz bližnjih gozdov. Na primer, avstrijski vojvoda Friderik je zaradi pritožbe ljubljanskih meščanov naročil kranjskemu deželnemu vladarju, naj preneha izsekavati gozd na grajskem griču ter naj ga prepusti meščanom, ki so ga gojili in čuvali za potrebe mesta in gradu. Gozdovi so imeli gospodarski značaj z izjemo pasu hrastovega gozda ob Ljubljanici, ki je varoval rečno plovbo pred vetrovi. Čolnarski red iz 15. st. je za ta pas vseboval prepoved sečnje. Ob zorenju želoda so ljudje tam pasli prašiče, čemur so čolnarji ostro nasprotovali. Do začetka 19. st. je bil ta pas uničen.
Listine iz 16. st. omenjajo Mestni log kot prostor, ki je postal last mesta, in so ga meščani izkoriščali tudi za sprehode in lov. Kasneje je mesto pridobilo še Rudniški gozd ali Dolnji mestni gozd. Gozdova sta nadzorovala po dva logarja in kasneje trije. Mesto je imelo sočasno pravico do rabe lesa tudi v nekaterih okoliških gozdovih. Sredi 18. st. je mesto po vladnem nalogu zaradi slabega finančnega stanja moralo prodati tako Rudniški gozd kot Mestni log. Ob nakupu so se morali novi lastniki Mestnega loga obvezati, da gozda ne bodo spremenili v travnike ali polja, vendar se tega niso držali. Edine javne zelene površine v Ljubljani so bile do konca 18. st. na Grajskem hribu, na Golovcu, Šišenskem hribu in Rožniku.
Ob koncu 19. st. je gozdni komisar Kranjske deželne vlade izdelal podroben gozdnogospodarski načrt za oskrbo tivolskega gozda. Cilj je bila ohranitev 30 ha mešanega gozda z značajem gozdnega parka. V začetku 20. st. je gozdni oddelek deželne vlade priporočil mestni občini, naj se tivolski gozd obravnava kot gozdni park ter naj mestna vlada dokupi še sosednje gozdne površine. Sekali naj bi le pozimi, stara drevesa odstranjevali postopno, steljarjenje pa močno omejili.
L.1933 je ljubljanski občinski svet s posebno odredbo določil varovalni gozdni pas mesta (Tivoli, Rožnik, Grad in Golovec do Rakovnika), v katerem pa se je zaradi neučinkovite gozdarske in čuvajske službe pogosto izsekavalo. Občinski svet je okoli l. 1930 kupil del Rožnika in Drenikov grič. Ustanovljena je bila Uprava za gozdarstvo, ki je zaposlovala tudi 6 gozdnih čuvajev.
L. 1955 je Mestni ljudski odbor izdal Odlok o varstvu zelenega pasu mesta Ljubljane, s katerim so zaščitili vse zelene gozdne in druge drevesne površine v Ljubljani. Področje prvotnega zelenega pasu je bilo razdeljeno na ožje območje s strožjim varstvenim režimom in na širše območje gospodarskih gozdov. Vodil ga je Zavod za upravljanje gozdov zelenega pasu, ki se je kasneje združil z Mestno vrtnarijo v Komunalno podjetje Rast. L. 1980 je bila opravljena razdelitev parkovnih gozdov med Gozdnim gospodarstvom Ljubljana in TOZD Rast, ki je po razdelitvi upravljala le še s približno 900 ha gozdov. Od leta 1993 dalje v vseh gozdovih opravlja javno gozdarsko službo Zavod za gozdove Slovenije.
Gozdnogospodarsko območje Ljubljana
Glavna značilnost: RAZNOLIKOST
Posebnost: največje gozdnogospodarsko območje v Sloveniji.
Lega: osrednja Slovenija.
Občine: območje pokriva 29 občin, od teh 22 v celoti (Borovnica, Brezovica, Dobrova – Polhov Gradec, Dol pri Ljubljani, Domžale, Horjul, Hrastnik, Ig, Kamnik, Komenda, Ljubljana, Lukovica, Medvode, Mengeš, Moravče, Škofljica, Šmartno pri Litiji, Trbovlje, Trzin, Vodice, Vrhnika, Zagorje), 7 pa delno (Cerknica, Grosuplje, Ivančna Gorica, Litija, Logatec, Velike Lašče, Žiri).
Relief: zelo razgiban s strminami in visokimi nadmorskimi višinami Kamniško-Savinjskih Alp, s hribovji in gričevji Menine planine, Zasavja, Krimskega pogorja, Menišije in Hrušice ter Polhograjskega hribovja, pa tudi z nižinami kot so Ljubljansko barje, Ljubljanska kotlina in Grosupeljska kotline…
Klima: večinoma celinska, ki se na JZ pomeša z dinarsko, na S v Alpah pa preide v alpsko.
Krajina: večinoma gozdnata (na 72% območja), kmetijska in primestna (21%), gozdna (6%), gorska gozdnata (1%).
Gozdovi: poleg prevladujočih večnamenskih je v območju 10.926 ha varovalnih gozdov in 783 ha gozdnih rezervatov, ki sodijo med gozdove s posebnim namenom. Kot gozdovi s posebnim namenom so razglašeni tudi gozdovi na območju Volčjega potoka in Gobavice.
Drevesna sestava gozdov: največ je mešanih gozdov listavcev in iglavcev (60%), pretežno listnatih gozdov je 26%, iglastih gozdov pa 14%.
Drevesne vrste: glede na lesno zalogo (število m3 lesa) je v ljubljanskem območju največ bukve (34%) in smreke (32%), sledijo bori (8%), hrasti (8%) in jelka (7%), plemeniti listavci (4%, mednje sodijo javorji, jeseni, bresti, lipa in lipovec) ter ostali listavci in iglavci (skupaj 7%).
Lastništvo gozdov: prevladuje zasebno z deležem 84%, državnih gozdov je 15%, manj kot 1% pa imajo v lasti občine. Gozdna posest je izredno razdrobljena, saj je v območju kar 56.000 lastnikov gozdov. Povprečna gozdna posest v zasebnih gozdovih meri 2,9 ha, ob upoštevanju solastnikov pa le 2,1 ha.
SLOVARČEK
varovalni gozdovi - gozdovi z izrazito varovalno vlogo, kateri je povsem podrejen način gospodarjenja, kot varovalni so razglašeni z Uredbo o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom (Ur.l. RS, št. 88/2005)
gozdovi s posebnim namenom – za gozdove s posebnim namenom razglašeni gozdovi z izjemno pomembnimi socialnimi funkcijami; za katere funkcije gre, določa Zakon o gozdovih