Glive in gozdarstvo: neločljiva povezanost naravnega ravnovesja

Datum objave: 23. 9. 2026

Glive so z gozdom neločljivo povezane: razgrajujejo odmrlo snov, pomagajo drevesom pri oskrbi z vodo in hranili, predstavljajo hrano živalim ter so na splošno nujne za kroženje snovi v naravi. Za preživetje dreves so nekatere vrste nepogrešljive, druge pa drevesom škodujejo, saj povzročajo bolezni gozdnega drevja, s čimer imajo pomemben vpliv tudi na gozdarstvo in kakovost lesa. Na Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) gozdove usmerjamo sonaravno, večnamensko in trajnostno, pri čemer imajo glive svojo edinstveno vlogo. V času aktualne intenzivne gobarske sezone zato dodatno ozaveščamo o pomenu spoštovanju gozdnega bontona za ohranjanje čim večjega števila gob v naravi, s čimer bogatimo gozdni ekosistem.

»Gozdovi niso zgolj zbirka dreves. So kompleksni ekosistemi, v katerih igrajo številni organizmi ključno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, rodovitnosti tal in naravnega ravnovesja. Med njimi imajo gobe oziroma glive, zlasti mikorizne glive, izjemno pomembno mesto. Njihova vloga v gozdarstvu je pogosto prezrta, a brez njih bi gozdni ekosistemi delovali precej slabše, če sploh,« poudarja revirni gozdar kranjske območne enote ZGS Rok Debeljak, sicer ljubiteljski poznavalec gob.

Glive so posebno kraljestvo živih organizmov, kamor spadajo kvasovke, plesni in tudi gobe, pojasnjuje Rok Debeljak. Goba je del nekaterih gliv, ki ga običajno vidimo nad zemljo. To je pogosto plodišče glive, katere naloga je predvsem razmnoževanje. Večina glive je pravzaprav skrita v podlagi. Sestavljena je iz drobnih nitk, imenovanih hife, ki skupaj tvorijo micelij oziroma podgobje. S podgobjem je povezan celotni gozdni ekosistem. »Največji znani organizem po površini na svetu je gliva iz rodu mraznic (Armillaria spp.), ki jim pri nas po domače rečemo štorovke. V ZDA, v zvezni državi Oregon v narodnem parku Malheur National Forest, se razprostira na več kvadratnih kilometrih pod zemljo in je stara več tisoč let,« pojasnjuje Rok Debeljak.

Gobe so izredno občutljive na spremembe v okolju – onesnaženje, spremembe v vlagi, reakciji tal (pH) in spremembe v vrstni sestavi rastlinja. Njihova prisotnost (ali odsotnost) lahko zato služi kot indikator stanja gozdnega ekosistema. Ob tem pa številne redke vrste gob rastejo le v nedotaknjenih ali sonaravno gospodarjenih gozdovih, kar dodatno poudarja njihovo vlogo pri beleženju biotske raznovrstnosti.

Razgrajujejo, a hkrati povezujejo

Ena glavnih funkcij gob v gozdu je po besedah Roka Debeljaka razgrajevanje odmrle organske snovi: lesa, listja, odmrlih živali in drugih organskih materialov, kar omogoča recikliranje hranil. Brez te funkcije bi se v gozdu nabirala plast nepredelanih ostankov, ki bi lahko bila debela tudi več kilometrov, tla pa bi postopoma izgubila rodovitnost.

Druga izjemno pomembna vloga gob v gozdovih je tvorba mikoriznih povezav, to je simbiotskega odnosa med glivami in koreninami rastlin, predvsem dreves. Sama beseda mikoriza pomeni gliva-korenina (iz stare grščine: mykes – gliva in rhiza - korenina), predstavlja pa povezavo, pri kateri gliva ovije ali prodre v korenine drevesa. Drevo glivi dovaja ogljikove spojine (sladkorje, ki jih proizvede s fotosintezo), gliva pa mu v zameno omogoča boljši dostop do vode in mineralov (fosfor, dušik, mikroelementi). Sadike z mikoriznimi glivami so pod okriljem ZGS denimo sadili tudi na v kraškem požaru leta 2002 opustošenem Fajtem hribu.

Mikorizne glive, kot so jurček, lisička, golobice in številne druge vrste gliv, s svojimi podzemnimi mrežami povezujejo različna drevesa in omogočajo prenos hranil med njimi, celo med različnimi vrstami. »Nekateri znanstveniki govorijo celo o “gozdnem internetu” ali v angleščini Wood Wide Web,« pove Rok Debeljak.

Gobe so tudi pomemben, čeprav pogosto spregledan del prehrane številnih prostoživečih živali, pove vodja Službe za lovsko načrtovanje na ZGS Matija Stergar. Z njimi se prehranjujejo tako veliki rastlinojedi parkljarji (srnjad, jelenjad in divji prašiči) kot tudi medvedi in številni manjši sesalci (veverice, miši, voluharji itd.).

»Pri nekaterih vrstah so gobe predvsem sezonska dopolnilna hrana, zlasti v poznem poletju in jeseni, pri drugih pa lahko predstavljajo pomemben vir hranil in vode. Uživanje gob živali ima za gobe tudi poseben pomen oziroma ekološko vlogo: z zaužitjem gob in izločanjem spor živali prispevajo k njihovemu razširjanju po gozdu ter s tem k širjenju in obnavljanju glivnih združb. Tako so gobe del prehranjevalnih povezav, ki povezujejo tla, rastline in živali,« pove Matija Stergar.

Sodobno gozdarstvo upošteva vlogo in pomen gliv

Gozdarji poznamo glive, saj lahko nekatere bolezni povzročijo propadanje dreves in gospodarsko škodo, druge pa so nujne za zdrav in naraven gozd. Zavedamo se tudi, da določene gozdarske prakse lahko močno vplivajo na glivno združbo v gozdu:

• Intenzivna sečnja lahko poruši mikorizna razmerja, saj odstranitev dreves pomeni izgubo glivinih partnerjev.
• Monokulture (npr. izključno smrekov gozd) podpirajo le omejeno število glivnih vrst, kar zmanjšuje biotsko pestrost.
• Vožnja s težko mehanizacijo izven poti lahko uniči micelij v tleh in zmanjša možnost za rast gob.

Načela sodobnega in trajnostnega gozdarstva, ki ga spodbuja in krepi tudi ZGS, se takšnim posegom izogibajo. Z razumevanjem glivne ekologije pa pri svojem delu poudarjajo ohranjanje starih dreves, mešanih gozdov in minimalno motenje tal, ki pozitivno vplivajo tudi na glive.

Glive kot gospodarski in kulturni dejavnik

»Gobe imajo v slovenski družbi pomemben prehranski, rekreativni in kulturni pomen. Nabiranje gob je razširjena oblika prostočasne dejavnosti, ki povezuje uporabo gozdnih dobrin, tradicionalno znanje in doživljanje gozdnega prostora,« pojasni vodja Območne enote ZGS Kranj Martin Umek.

Nabirajo se izključno nadzemni deli gliv, ki služijo glivam le v razmnoževalne namene, glivino telo, tako imenovan micelij, pa je skrito pod zemljo. Množično nabiranje gob tako bolj kot glivam škoduje drugače. Škoduje gozdnemu ekosistemu z vznemirjanjem prostoživečih živali. Moteče je za lastnike gozdov, ki v svojem gozdu za gobe »tekmujejo« z drugimi nabiralci. Zaradi prekomernega prometa na gozdnih cestah je lahko v napoto tudi aktivnostim gozdne proizvodnje.

»Gozdni bonton zato veleva, da se moramo v gozdu obnašati kot gostje. Gozd je namreč prostor svobode, a tudi odgovornosti. Zato nabirajmo le gobe, ki jih poznamo in ne spadajo med zavarovane vrste, drugih ne nabirajmo oziroma zlasti ne uničujmo. Upoštevajmo omejitev za nabiranje gob, to je do dva kilograma na posameznika dnevno. Izogibajmo se deloviščem – sečiščem v gozdu. Upoštevajmo omejitve vožnje v naravnem okolju. Avtomobile parkirajmo tako, da ne oviramo spravila, skladiščenja in odvoza lesa iz gozda,« opozarja vodja Službe za varstvo gozdov na ZGS Marija Kolšek.

Stroka in javnost skupaj pomagata ohranjati gozdni ekosistem

Gobe in gozdovi so torej v neločljivem odnosu, ki sega onkraj zgolj razgrajevanja lesa ali nabiranja jurčkov, poudarja Rok Debeljak: gobe so temeljna sestavina gozdnih ekosistemov, tihi delavci pod površjem, ki povezujejo, hranijo in varujejo naš gozdni svet. »Če želimo dolgoročno ohranjati zdrave gozdove, moramo vsi skupaj, tako stroka kot splošna javnost, razumeti in spoštovati tudi glivni svet – nevidno, a izjemno pomembno mrežo življenja pod našimi nogami,« sporoča Rok Debeljak.