Živalski svet

Rjavi medved

Snežniško - javorniški gozdovi predstavljajo severozahodni del osrednjega območja rjavega medveda na Dinarsko – Balkanskem območju. Zaradi svoje velikosti in načina življenja potrebuje ta vrsta več deset tisoč hektarjev veliko površino strnjenih gozdov.

Izgradnja avtocest in drugi posegi v prostor življenjsko območje medveda zožujejo in prekinjajo njegove selitvene poti. Nekoč »zaprta« območja v najbolj odmaknjenih predelih gozdov, kjer je medved še imel mir pred vsiljivim človekom, pa smo z izgradnjo gozdnih cest in vlak ter zgostitvijo njihove mreže v gozdnogospodarske namene »odprli«. Z intenzivnim gospodarjenjem z gozdovi smo vnesli nemir v njegov življenjski prostor, ki ga vse številnejši obiskovalci gozdov še povečujejo. S svojo prisotnostjo in dejavnostmi v gozdnem prostoru ljudje torej poslabšujemo bivalne pogoje za medveda. K zmanjšanju medvedje populacije so v preteklosti odločilno pripomogli tudi lovci. Njihov odnos ter odnos javnosti oz. države do medveda se je v zadnjih sto letih spreminjal, s tem pa se je spreminjala tudi intenzivnost lova. Po letu 1993 je lov na medveda prepovedan, saj je medved zavarovana vrsta. Izjemoma lahko dovoljenje izda minister, pristojen za kmetijstvo in gozdarstvo.

Volk

Volk je v snežniških gozdovih od nekdaj prisotna vrsta, ki se je v času njenega intenzivnega iztrebljanja uspela ohraniti s stalnim priseljevanjem z območja Gorskega Kotarja, Like in Velebita.

Prav zaradi velike gozdnatosti, redke poseljenosti ter neposredne povezave s sosednjimi gozdnatimi območji na Kočevskem in Hrvaškem (gre za zvezno populacijo z ustaljenimi selitvenimi potmi), predstavlja snežniško-javorniško območje ključni habitat volka v Sloveniji. Vendar je populacija volkov v tem območju, kljub delni prepovedi odstrela v letu 1976 in popolni prepovedi lova v letu 1993, še vedno veliko manjša, kot dopuščajo prehranitvene zmogljivosti gozdov. V Rdečem seznamu ogroženih sesalcev v Sloveniji je zato uvrščen med prizadete vrste. V sedanjem obsegu populacije volk s plenjenjem rastlinojede divjadi ne more vplivati na njeno številčnost (njegov uplen je v primerjavi z letnim odstrelom majhen), ima pa koristen selektiven učinek ter vpliva na način njihovega življenja. Prisotnost volka je zato izjemnega pomena za povečevanje stabilnosti celotnega gozdnega ekosistema.

Ris

Ris je v gozdovih Visokega krasa Slovenije avtohtona vrsta divjadi, ki je bila popolnoma iztrebljena.

V začetku sedemdesetih let je bil ris ponovno naseljen, ker pa je izrazito teritorialna vrsta, se hitro širi, tako da se njegovo število v ugodnih življenjskih pogojih v snežniških gozdovih povečuje. Za razliko od volka, ris močneje posega v populacijo srnjadi kot jelenjadi in s tem dopolnjuje vpliv volka na ohranjanje naravnega ravnotežja. Zaradi njegove vloge v naravnem ekosistemu in zaradi majhne številčnosti populacije je potrebno risa varovati in s primernimi ukrepi izboljševati pogoje za njegov trajen obstanek in razvoj.

Vse vrste gozdnih živali so nujen sestavni del gozdnega ekosistema, zato je zelo pomembno ohranjati naravno, dinamično ravnovesje med njimi ter rastlinstvom. Najmočneje lahko na porušitev tega ravnovesja vplivata jelenjad in srnjad, ki z objedanjem gozdnega pomladka upočasnita ali celo onemogočita naravno pomladitev gozda.

Manjše gozdne živali, kot so male zveri, glodalci, ptice, dvoživke, plazilci, žuželke in druge, so manj opazne, a zato nič manj pomembne za življenje gozda. Med vsemi organizmi v gozdnem ekosistemu so vzpostavljeni raznovrstni odnosi, vse skupaj pa deluje kot zdrav in stabilen gozdni ekosistem, ki je velikega pomena za širše območje in za ljudi.

Raznovrstna pričakovanja družbe, ki naj bi jih izpolnjevali gozdovi, so vse večja. Za njihovo uresničevanje skrbi slovensko gozdarstvo, katerega temeljna načela so sonaravno gospodarjenje z gozdovi, zagotavljanje njihovih številnih ekoloških, socialnih in proizvodnih funkcij ter trajnost gozdov, da bodo njihovih dobrin deležni tudi prihodnji rodovi.

Načrtno gozdarstvo ima v postojnski območni enoti že več kot sto - letno tradicijo. Predvsem za snežniške gozdove velja, da imajo zelo zanimivo zgodovino, ki je tudi dobro dokumentirana. Najstarejši gozdnogospodarski načrt za del snežniških gozdov nosi letnico 1864. Na posestvu Snežnik je nastala tudi posebna kontrolna metoda gospodarjenja z gozdovi. Za današnje gospodarjenje so več desetletij stari podatki o gozdovih izjemno dragoceni, saj omogočajo dober vpogled v spreminjanje gozdov ter kažejo, da je mogoče z umnim gospodarjenjem dosegati zastavljene cilje.