Zgodovina

Čeravno se zdi, da gozdarstvo in zgodovina nimata mnogo skupnega, je poznavanje dogajanj v preteklosti izredno pomembno za razumevanje spreminjanja v naravi in človekovega odnosa do nje.

Dobrih tristo let je star Valvazorjev opis snežniških gozdov v Slavi vojvodine Kranjske:
»V teh krajih zajemajo divjine mnogo prostora in njihovo število se zelo kopiči, ker se gozd pri Snežniku razteza mnogo milj daleč in se zajeda tako globoko v Turčijo, da teče po njej nekaj dnevov hoda; a tu na Kranjskem gre po vsej deželi do Koroške. Kjer je najbolj ozek, meri tri milje, ponekod pa je mnogo širši. V nem so strašne, ostudne in neverjetne pustinje. Povsod je dosti hribov in dolin: povrhu je še zelo kamniten, tako da se mora njegovi neprijaznosti izogibati ne le oko, ampak tudi noga. Ne plaši pa se njegovega kamnitega tlaka nobeno drevo. Bukve, jelke, smreke in podobna drevesa zrastejo v njem kar najviše…«.

Očitno je, da je temu zapisu botrovalo nezadostno poznavanje območja zaradi njegove težke prehodnosti. Iz nepoznavanja pa so se rojevali najrazličnejši, upravičeni in neupravičeni strahovi in predstave.

Stvarnejši so zapisi o snežniških gozdovih v urbarjih iz sredine 18. stoletja, ki navajajo, da so v tistem času prevladovali dokaj stari bukovi gozdovi. A bukov les tedaj ni imel posebne vrednosti, na leto so ga posekali le okrog 300 voz. Glavne dohodke iz snežniških gozdov so dajali bukov žir, kresilne gobe, polhi in pepelika, pridobljena iz bukovega lesa.

Pomemben vir dohodkov lastnikov posesti so bili tudi davki, ki so jih plačevali kmetje za košnjo travnikov sredi gozdov. Te travnike so tedaj, kot tudi še danes, imenovali »lazi«. Tudi gozdna paša je gospodi prinašala dohodek. Celo iz Istre, Kvarnerja in bližnjih otokov so pastirji prignali vsako leto na stotine ovac na Snežniško planoto. Za ugodnejšo pašo so požigali gozdove, o čemer še pričajo ledinska imena: Sežgani klanec, Pogoreli vrh, Škorenj (zgorina), Mašunska požganina in druga.

Proti koncu 18. stoletja se je začelo oglarjenje. Oglje je bilo mnogo lažje spraviti po slabih poteh in stezah iz gozdov kot hlodovino, saj cest tedaj še ni bilo. Po letu 1850, ko so začeli z gozdovi postopoma bolj smotrno gospodariti, so se oglarji omejili na sečne ostanke (vejevje podrtih dreves) in na težje dostopne predele gozdov. Ta dejavnost je v snežniških gozdovih zamrla konec šestdesetih let 20. stoletja, še vedno pa je marsikje opaziti izravnana, črna tla, kjer so nekoč stala kopišča.

Paša v gozdu, oglarjenje in bližina obmorskih mest so poglavitni razlogi za to, da so snežniški gozdovi že zgodaj izgubili pragozdni značaj. To je bilo za časa plemiške rodbine Lichtenberg, ki je snežniško posestvo posedovala v obdobju 1707 – 1853. O načrtnem gospodarjenju z gozdovi v tem času ne moremo govoriti. Zaradi slabih družbenih razmer in potratnega življenja Lichtenbergov so bili gozdovi izpostavljeni prekomernemu izkoriščanju. Posledica močnih sečenj bukve je bilo močno pomlajevanje jelke.

Sredi 19. stoletja je grad Snežnik s celotnim posestvom vred vse bolj propadal, dokler ga ni leta 1853 kupil nemški knez Oton Viktor Schönburg-Waldenburg. V naslednjih letih je njegov sin Jurij začel uvajati načrtno gospodarjenje z gozdovi. Istočasno je potekalo tudi ukinjanje služnostnih pravic kmetov v veleposestniških gozdovih  in razmejevanje kmečke in grajske posesti. Znotraj veleposesti so gozdove razdelili na tri revirje: Snežnik, Mašun in Klana, te pa na oddelke. Gozdovi snežniškega posestva so tedaj obsegali skoraj 16.000 ha.
Prvi gozdnogospodarski načrt za del snežniških gozdov je bil narejen leta 1864, naslednja dva, bolj temeljita, pa v letih 1891 in 1902. V teh načrtih so predvidevali sečnjo starih bukovih dreves in pospeševanje mladih jelk, da bi čim hitreje prišli do skoraj čistih jelovih sestojev. Izračunali so namreč, da bi jim taki sestoji prinašali največ dohodka. Tak način gospodarjenja je zelo šablonski in ne upošteva naravnih danosti in raznolikosti gozdov.

Z letom 1912 se začenja obdobje prebiralnega gospodarjenja na Snežniku. Tedaj je bilo že zgrajeno osnovno omrežje gozdnih cest, ki so ga začeli snovati po letu 1872. Prebiralni način gospodarjenja je v snežniške gozdove uvedel višji gozdar in kasneje upravitelj celotnega posestva Henrik Schollmayer -Lichtenberg. Za razliko od v Evropi prevladujočega golosečnega načina, je pri prebiralnem sistemu pomembno, da gozdna tla ostajajo ves čas pokrita z gozdnim rastjem in zaščitena pred erozijo. Poseka se le posamezna, izbrana drevesa, ki so dosegla določene dimenzije: iglavci nad 45 cm, listavci nad 40 cm prsnega premera.

Schollmayer je obenem uvedel redne meritve gozdnega drevja vsakih 10 let, vodenje evidence poseka in izvedenih gojitvenih del ter pisanje kronike dogajanj v revirjih. Z zbiranjem vseh teh podatkov in njihovo analizo je skozi desetletja pridobil informacije o razvoju gozdov in o rezultatih gozdnogospodarskih ukrepov. Ta inovativen pristop v pogledu gospodarjenja z gozdovi je v Evropi poznan kot »Postojnska kontrolna metoda«.

Temeljite analize gozdov leta 1962 so pokazale, da se je zgradba gozdov toliko spremenila, da prebiralni način gospodarjenja ni več najustreznejši. Opaziti je bilo, da so jelke večinoma odrasle in so zavzele mesto v zgornjem sloju gozda, pod njimi pa ni bilo  dovolj mladih drevesc, ki bi stalno priraščala v višino. Sestoji so postali pretežno enomerni.

Po letu 1962 lahko torej govorimo o sodobnem načinu gospodarjenja z gozdovi, kjer je odločilno spoštovanje posebnosti in pestrosti rastišč ter upoštevanje naravnega razvoja gozdnih združb. Gozd obravnavamo celovito, kot ekosistem, kjer je enako pomembna ekonomsko uspešna proizvodnja kvalitetnega lesa na eni strani kot ohranjanje njegove vitalnosti, naravnega ravnovesja ter vseh vrst organizmov, ki ga sestavljajo. Obenem pa mora izpolnjevati številne funkcije, ki jih zahteva sodobna družba.