Posebnosti območja
Lovišče s posebnim namenom Jelen
Kozarišče 78, 1386 Stari trg
Vodja: Anton Marinčič
Telefon: 01-705-78-11
Fax: 01-705-31-08
E-pošta
Lovišče s posebnim namenom Jelen leži v osrednjem, južnem delu Slovenije v pogorju Snežnika na prehodu v masiv Javornikov, ki sta del največjega strnjenega gozdnega kompleksa v Sloveniji in predstavlja skrajni severozahodni rob Dinarskega gorstva z neprekinjeno gozdno povezavo proti Gorskemu Kotarju. Zajema osrednji del Snežnika, le na severovzhodnem delu tudi obrobje Loške doline. Lovišče je sredogorsko in leži med 572 m in 1796 m nadmorske višine.
Večji del območne enote Postojna leži na Notranjskem, s svojim zahodnim robom pa seže tudi na Primorsko. Osrednji del območja predstavlja Snežniško - Javorniška visokokraška planota, ki je skrajni severozahodni del Dinarskega gorstva. Ob vzhodnem vznožju ga obroblja niz kraških polj, preko katerih se pretakajo skrivnostne vode »reke sedmerih imen«. Javorniški gozdovi se na severu preko Postojnskih vrat nadaljujejo v gozdove Hrušice in Nanosa. Proti zahodu se Snežniško - Javorniško pogorje spusti v dolino Pivke, posejano s številnimi presihajočimi jezeri. Čisto na jugu, ob vznožju Snežnika, izvira reka Reka ali Velika voda. Tu je najnižja točka območja, 415 m n.v.
Gozdne učne poti na OE Postojna
Na Postojnskem gozdnogospodarskem območju imamo naslednje gozdne učne poti s katerimi upravlja Zavod za gozdove Slovenije skupaj s partnerji:
Naziv gozdne učne poti | Kraj (občina - izhodišče) | Zemljevid, opis poti, gradiva |
Mašunska gozdna učna pot | Mašun (ob. Ilirska Bistrica) | |
Gozdna učna pot Sviščaki | Sviščaki (ob. Ilirska Bistrica) | |
Gozdna hiša Mašun – stalna razstava »Velike zveri in njihovi gozdovi« | Mašun (ob. Ilirska Bistrica) |
Kraška polja
Kraška polja, s skupnim imenom poimenovana Notranjska podolja, ležijo vzdolž idrijske tektonske prelomnice. Najvišje in najbolj jugovzhodno, ob hrvaški meji leži Babno polje. Proti severozahodu se zvrstijo Loška dolina, Cerkniško polje z znanim presihajočim Cerkniškim jezerom in Rakovško - Unško polje, ki je brez površinskih voda. Sledi Planinsko polje, »locus tipicus«, po katerem je definiran pojem KRAŠKO POLJE, ki je uveljavljen tudi v strokovni kraški terminologiji (npr. angleško: karst polje).
»reka sedmerih imen«
Zgornji del porečja Ljubljanice, nad njenimi izviri pri Vrhniki, je sestavljeno iz dveh glavnih krakov, ki objemata prostrano visokokraško pogorje Snežnika in Javornikov. Ob njegovem vzhodnem vznožju leži niz kraških polj. Vodotoki teh polj so med seboj povezani.
Najbolj južno leži Babno polje, preko katerega teče Trebuhovica. Izvira nad Prezidom na Hrvaškem in po kratkem toku ponikne v več ponorih v dnu polja. Vode Trebuhovice se pokažejo zopet na površju v Loški dolini kot Obrh. Močnejši izvir je Veliki Obrh v bližini Vrhnike pri Ložu, Mali Obrh pa izvira v okolici enega najlepših gradov pri nas, Snežnika. Od ponorne jame Golobina do izvirov Cemuna in Obrha na Cerkniškem polju, sta le slaba dva kilometra podzemnega toka. Seveda količina vode, ki priteka iz Loške doline ni dovolj velika, da bi napolnila slovito presihajoče Cerkniško jezero. Le - to se napaja tudi iz mnogih izvirov ob vznožju Javornikov, Križne gore ter iz Cerkniščice. Jezero se prazni skozi številne požiralnike v dnu in ponorne jame na severnem obrobju. V sušnem obdobju se na dnu jezera pokaže vijugava struga Stržena.
Četrtič priteka voda na površje v slikoviti kraški dolini Rakov Škocjan kot potok Rak. Dolina je v bistvu ogromna jama, katere strop se je davno tega porušil, saj se kraško površje počasi a vztrajno raztaplja in znižuje. Po treh kilometrih površinskega toka ponika Rak v Tkalci jami in pod površjem teče proti Planinskemu polju. Na njegovem robu, v Planinski jami, izvira Unica, ki si z lenobnim zavijanjem preko polja kar trikrat podaljša pot, preden se na severnem delu, za Jakovico, dokončno izgubi v podzemlje. Naslednica Unice je seveda Ljubljanica. Vode Trebuhovice, Obrha, Stržena na Cerkniškem polju, Raka, Unice in Ljubljanice so torej vode, ki skupaj tvorijo eno reko – »reko sedmerih imen«. Toda katero ime je sedmo?
Ponj moramo še nekoliko dlje, skozi Postojnska vrata, na zahodno stran Snežnika in Javornikov, v dolino reke Pivke. Pivka izvira pri Zagorju. Kot večina kraških vodotokov teče po površju le v deževnih obdobjih. Njen največji pritok je Nanoščica, ki odvaja vode izpod Nanosa. Na svoji poti proti Ljubljanici je Pivka ustvarila kar nekaj mogočnih jam, med katerimi je najbolj znana Postojnska jama. V Postojnski jami se Pivka izgubi globoko v podzemlje, videti pa jo je mogoče spet v Pivškem rokavu Planinske jame. Še pod površjem se zlije z vodami Raka, potem pa skupaj, kot Unica, nadaljujeta tok proti izvirom Ljubljanice pri Vrhniki.
Postojnska vrata
Postojnska vrata so s 609 m n.v. najnižji preval iz Sredozemskega bazena v notranjost Srednje Evrope. Zaradi tega so prometno zelo pomembna, kar dokazuje tudi gostota prometnic. Skozi Postojnska vrata so speljane stara, sedaj lokalna cesta, magistralna cesta proti Logatcu, avtocesta Postojna – Ljubljana, ki Postojnska vrata prečka preko viadukta Ravbarkomanda ter železniška proga Divača – Ljubljana.
Dolina Pivke
Kompleksne geološke razmere s kombinacijo nepropustnih flišnih kamnin, na katere so narinjeni propustni apneni skladi, so odločilne za pretakanje voda na Pivki. Na obširnem zaledju Javornikov in Snežnika padavinska voda pronica v podzemlje in skozi razpoke v apnencih odteka neposredno proti Planinskemu polju. Obilne padavine, pretežno v spomladanskem in jesenskem času, pa povzroče prelivanje kraške vode proti Pivki. Tedaj oživijo številni izviri na obrobju doline in napolnijo strugo z vodo. Ob naraščanju vodne gladine v podzemlju voda privre na plan tudi skozi votlikava tla v dnu doline, poplavi njive in travnike ob strugi Pivke, v globelih in dolih sredi kamnitega kraškega sveta pa nastanejo presihajoča jezera.
Na razdalji 15 km med Šembijami in Prestrankom je nanizanih kar sedemnajst presihajočih jezer. Med seboj se razlikujejo po velikosti, načinu pritekanja in odtekanja vode, trajanju ojezeritve, po obliki, poraslosti z rastlinstvom in prisotnosti živalskih vrst.
Presihajoča jezera
Največje in najbolj znano je Palško jezero, najbolj obstojno je Petelinjsko jezero. Veliko in Malo Drskovško ter Parsko jezero so med seboj povezana s podzemnim tokom, Radohovsko je edino na levem bregu Pivke. Šembijsko, Bačko, Laneno jezero in Klenski dol ležijo tako visoko, da se napolnijo le izjemoma. V bližini gradu Kalc, kjer je nekoč prebival narodni buditelj in pesnik Miroslav Vilhar, so Veliki dol za Kalcem, Kljunov ribnik in Kalsko jezero. V bližini Zagorja, kjer Pivka izvira, ležita Malo in Veliko Zagorsko jezero. Precej skrit v Dobju je Krajnikov dol, najbolj uničeno pa je jezero Jeredovce, ki leži v območju vojaškega poligona Poček in je po dolgem in počez prerito s tanki.
Najvišji vrh Snežniškega pogorja je Veliki Snežnik (1796 m), ki kraljuje nad precej nižjimi okoliškimi vrhovi. To je najvišja nealpska gora v Sloveniji, ki sega nad zgornjo gozdno mejo. Z njega se odpira čudovit razgled na vse strani po Sloveniji, proti Italiji in na Hrvaško, preko Gorskega Kotarja in naprej čez morje.
Veliki Snežnik
Na gorskih tratah na vrhu Snežnika, med skalovjem in na meliščih poleti zacveti prelepo cvetje, med katerim najdemo številne redke, ogrožene in celo endemične vrste. Zelo zanimiva je prisotnost alpskih vrst, ki so se v ostrem visokogorskem podnebju obdržale še od ledenih dob. Številne alpske, ilirske in druge vrste predstavljajo neprecenljivo rastlinsko bogastvo Snežnika. Zato je bil tu že leta 1964 razglašen naravni rezervat. Cvetje v njem je dovoljeno občudovati, prepovedano ga je trgati in uničevati.
Nad Cerkniškim jezerom kraljuje Slivnica s Coprniško jamo. Severovzhodni del območja predstavljata odmaknjeni, a izjemno privlačni Vidovska planota med Iško in Zalo ter Bloška planota, zibelka smučanja.
Pokrajina je izjemno razgibana, večinoma značilno kraška, s kopastimi vrhovi, kraškimi polji, rekami ponikalnicami, velikimi dolinami in številnimi vrtačami. Posuta je z več kot tisoč jamami in brezni, katerih kraljica je Postojnska jama. Njen preko 20 km dolg jamski sistem je ena najprivlačnejših turističnih točk v območju.
Postojnska območna enota ne leži le na meji med Notranjsko in Primorsko, na meji med donavskim in jadranskim povodjem pač pa tudi na meji med celinskim in sredozemskim podnebjem. Za to območje je značilno zelo spremenljivo podnebje s svežimi poletji, obilico padavin spomladi in v jeseni ter ostrimi zimami, ko ne manjka ne snega, ne burje.