Pestrost gozdov

Tako, kot je zanimiva vsa pokrajina v območju, so zelo zanimivi tudi gozdovi. Njihova prostranost je na Snežniško-Javorniški planoti izražena v polnem pomenu, saj v enem kosu poraščajo kar 40.000 ha površine. To je največje strnjeno gozdno območje v Srednji Evropi, ki se nadaljuje na Kočevsko in v Hrvaško. Zaradi razgibanega reliefa, spremenljivega podnebja, pestrih talnih razmer na pretežno karbonatnih kamninah ter drugih okoljskih dejavnikov je za območje značilna velika raznolikost gozdnih združb in gozdnega živalstva.

Gozdne zaplate v nižje ležečih predelih, kjer prevladujejo kmetijska krajina in naselja, so zelo pomembne za ohranjanje vitalnosti krajine. Na pogosto poplavljenih tleh ob Pivki, Nanoščici, Unici, Bloščici, ob vodah na Cerkniškem polju ter v Loški dolini domujejo jelševja in vrbovja, ter ostanki nekoč širnih gozdov hrasta doba - dobovja.

Jelševja in vrbovja

Na najnižjih nadmorskih višinah parka, na dnu kraških polj in dolin, se gozd pojavlja le v obliki manjših zaplat. Zamočvirjene uleknine ter brežine potokov in rek so poraščene predvsem z drevesnimi vrstami, prilagojenimi na visoko podtalnico in pogoste poplave.

V jelševjih močno prevladuje črna jelša, druge drevesne vrste so zelo redke. Pod njimi uspevajo različne vrste šašev, v pozni pomladi pa med šaši rumeno zacvetijo vodne perunike in druge, močvirskim tlom prilagojene rastline. Kako izgledajo ti gozdovi si lahko ogledamo na sprehodu ob Nanoščici, ob tem pa toplo priporočamo uporabo gumijastih škornjev.

Bregove kraških potokov in rek obraščajo topoli in vrbe. Značilna vrbovja lahko spoznavamo ob naravoslovnih učnih poteh v Štivanskem logu pri Postojni in v Rakovem Škocjanu. Vrbe dobro prenašajo poplave in tudi sušo, saj se v poletnih mesecih talna voda v prevotljenih kraških tleh zelo zniža. Bela vrba ima liste na obeh straneh porasle z dlačicami, ki preprečujejo prekomerno izhlapevanje vode. Ker je vrbov les zelo krhek, pogosto pride do odlomov vej, a drevesa z bujnim odganjanjem iz debel in korenin hitro nadomeščajo izgubljeno. Gosta zarast vrb in topolov upočasnjuje pretok poplavnih voda  ter s tem zmanjšuje poplavno ogroženost nižje ležečih območij. Hkrati gost koreninski splet dreves varuje brežine pred vodno erozijo. Vrbovja so tudi edini življenjski prostor za mnoge živalske in rastlinske vrste. Izsekovanje rečnih obrežij se je pokazalo za hudo nespametno, zaradi posledično spremenjenega naravnega ritma življenjskih procesov ob vodah. Naravno obvodno rastje je potrebno ohranjati povsod tam, kjer še uspeva.

Dobovja

Na rodovitnih rečnih naplavinah na kraških poljih, pa tudi ob Pivki in Nanoščici, so nekoč prevladovale dobove hoste. Danes nas na to spominjajo le še manjše gozdne zaplate in posamezni hrasti, ki se bohotno razraščajo sredi travnikov. Tudi krajevna in ledinska imena, kot so Hrašče, Log, Dobje in druga, pričajo o nekdaj povsem drugačni podobi te krajine.

Dob je dolgoživo drevo iz rodu hrastov, ki ob počasni in enakomerni rasti lahko doseže starost do 800 let. Zaradi obilice želoda so v dobovih hostah nekoč pasli svinje. Precejšen del hrastovih gozdov, je bil izsekan zaradi pridobivanja lesa za gradnjo ladij in za pilote, na katerih stojijo obmorska mesta.

Gozdne zaplate v kmetijski krajini ugodno vplivajo na podtalnico in varujejo kmetijska zemljišča in naselja pred vetrovi. Otočki gozdov sredi polj so zelo pomembni tudi kot zatočišče mnogih živalskih vrst, ki sicer žive v gozdu ali na gozdnem robu. Zaplate, povezane z živimi mejami, omejki in obvodno drevnino, tvorijo življenjsko pomembno »ožilje« kulturne krajine, saj zagotavljajo pretok in izmenjavo snovi in energije med ekosistemi. V teh krajih je mogoče ob zgodnjih jutrih ali v mraku opazovati srnjad, kako se pase na travnikih, ob vznemirjenju pa si hitro poišče zavetje v bližnjem grmovju ali gozdu. Zlasti manjše živali nujno potrebujejo kritje grmovja in drevja za prehod od ene gozdne zaplate do druge. Živali v gozdnih ostankih sredi kmetijske krajine najdejo tu tudi hrano ter mesto za počitek in razmnoževanje. Le kje bi gnezdile ptice, če ne bi bilo drevja in grmovja? Zanemariti ne smemo niti estetskega učinka gozdnih zaplat in živic v kmetijski krajini, ki bi brez njih izgledala mnogo bolj pusto in neprivlačno.

Iz Notranjskih podolij in iz doline Pivke navzgor proti grebenom in vrhovom Javornikov in Snežnika se gozdovi spreminjajo v rastlinskih pasovih, ki jih tu in tam prekinjajo posebnosti. Gozdovi, ki poraščajo zahodno vznožje gorskega hrbta, se zelo razlikujejo od onih, na vlažnejših vzhodnih pobočjih. Na zahodu prevladujejo nasadi črnega bora, hrastovo-gabrovi gozdovi ter toploljubni listnati gozdovi, ki dobro prenašajo sušo ter uspevajo na plitvih, zelo kamnitih tleh. Vzhodna nižje ležeča pobočja so porasla z dinarskimi podgorskimi gozdovi.

Črni bor

Kraški svet na Pivki ima podobno zgodovino kot Nizki Kras v zaledju slovenskega Primorja. Tudi na Pivki so bili gozdovi nekoč močno izkrčeni za pašnike, mnogoštevilno prebivalstvo z množico domačih živali, od konj in oslov do koz, pa je deželo povsem izčrpalo in ogolilo.

Sredi 19. stoletja so se tudi na Pivki začela velika pogozdovanja s črnim borom. Zemlje je bilo tako malo, da so jo morali v koših nositi iz vrtač na pobočja in jo polagati v jamice med skalovjem. Vanje so nato posadili sadike črnega bora. To je edina drevesna vrsta, čeprav ni avtohtona, ki je bila sposobna  preživeti hladne zime, poletno pripeko in povsem izsušena tla. Pogozdovanja so trajala dobrih sto let. Najstarejši borovi sestoji se sedaj že redčijo, v spodnjem sloju pa se pojavljajo domače drevesne vrste toploljubnih listavcev. Nasadi črnega bora so upočasnili vetrove, zlasti burjo, ki je divjala preko gole pokrajine in na opuščenih kmetijskih zemljiščih se je začelo zaraščanje s črnim borom, brinjem, drugim kraškim grmičevjem in pionirskimi drevesnimi vrstami. Sukcesija tudi v tem predelu počasi napreduje, a sedaj ponovno zelena pokrajina se lahko kaj hitro ponovno spremeni v kamnito goličavo. Velika nevarnost za gozdove so dokaj pogosti požari, ki jih največkrat povzroči malomarno odvržen cigaretni ogorek ali kakšna druga človeška neprevidnost.

Hrastovo - gabrovi gozdovi

Zahodna pobočja Javornikov in Snežnika so v spodnjem delu večinoma zelo suha in topla, zaradi plitvih tal pa tudi precej kamnita. Tod uspevajo gozdovi črnega gabra in hrastov, med katerimi sta najpogostejša cer in graden. Veliko je tudi malega jesena, nekaj manj mokovca. Črnega gabra v sestojih ni težko prepoznati. Njegova skorja je najtemnejša, posebnost pa je tudi njegova rast. Deblo črnega gabra ne raste vertikalno, kot pri vseh ostalih drevesnih vrstah, pač pa izrašča iz tal pravokotno na pobočje. Strmejše, kot je pobočje, bolj poševno rastejo črni gabri.

Med 700 in 1100 m prevladujejo dinarski jelovo - bukovi gozdovi, ki se zaradi vpliva različnih dejavnikov pojavljajo v različnih podzdružbah. V višjih nadmorskih višinah prehajajo v visokogorske bukove gozdove. Zgornjo gozdno mejo na Snežniku tvorijo subalpinski bukovi gozdovi. Nad njimi je le še pas ruševja, prav na vrhu pa gorske trate. Zaradi izjemno zanimive mešanice rastlinstva, je bil leta 1964 vrh Snežnika zavarovan kot botanični rezervat.

Dinarski jelovo - bukovi gozdovi

Dinarske jelovo-bukove gozdove uvrščamo med naše najrodovitnejše gozdove. Ponekod, denimo v Rakovem Škocjanu, se spustijo celo pod 600 m, pa tudi njihova zgornja meja ni povsod enako visoko. Čeprav se zdi, da so čez in čez enaki, s pozornejšim opazovanjem hitro opazimo razlike. Sestoji se spreminjajo glede na globino kraških tal, skalovitost, nagib pobočja, ekspozicijo in druge rastiščne dejavnike. Spreminjata se razmerje med jelko in bukvijo. V vrtačah z globljimi tlemi je več gorskega javorja in velikega jesena, v hladnejših legah je več smreke. Dokaj redko, le posamič, se pojavljata gorski brest in jerebika. Tisa je zaradi redkosti zavarovana in jo je prepovedano sekati. V grmovnem sloju jelovo - bukovih gozdov je manj vrst kot v podgorskih bukovih gozdovih, a kakšna pest malin ali gozdnih jagod se, seveda ob pravem letnem času, vendarle najde.

Visokogorski bukovi gozdovi

Med 1100 in 1200 m nadmorske višine se jelke počasi redčijo, dokler povsem ne izginejo. V visokogorskih bukovih gozdovih se posamično pojavlja le gorski javor. Na zelo kamnitih delih pobočij skupine temnih smrek prekinjajo barvno enovitost bukev.

Bukev je izredno prilagodljiva drevesna vrsta in je v Sloveniji najpogostejša vrsta. Uspeva od nižin do zgornje gozdne meje. Oblike in dimenzije posameznih bukovih dreves se v visokogorskih gozdovih zelo spreminjajo. Na globokih tleh so visokorasle, z ravnimi debli in enakomerno razvitimi krošnjami. Zelo nizke, tanke in z ukrivljenimi debli uspevajo na kamnitih tleh, izpostavljenih vrhovih in grebenih. Vso to raznolikost bukve lahko opazujemo ob vzponu na Veliki Snežnik. V višjih predelih tega rastlinskega pasu so debla dreves nad tlemi sabljasto ukrivljena. Tako imenovana sabljasta rast (spominja na obliko turške sablje) je posledica polzečega snega po pobočju, ki pritiska debelca mladih bukev k tlom, medtem ko krošnje silijo kvišku. Zaradi vsakoletnih pritiskov polzeče snežne odeje drevesa odrastejo z navzdol po pobočju ukrivljenimi debli.

Zgornja gozdna meja

Najvišje ležeči pas gozdov na pobočjih Snežnika predstavljajo subalpinski bukovi gozdovi. Druge drevesne vrste so v tem pasu, med 1400 in 1600 m nadmorske višine zelo redke. Bukev izrazito prevladuje, po obliki pa se močno razlikuje od nižje rastočih dreves. V subalpinskih bukovih gozdovih se višina dreves zniža na vsega nekaj metrov, debla so tanka, zverižena, polna grč in mnogokrat spominjajo na obliko grma. Vse to je posledica zelo ekstremnih podnebnih razmer. Vegetacijska doba traja le okrog 120 dni. Vetrovi so pogosti in močni, obilica snega pa povzroča pogoste poškodbe in pritiske na drevje. Skozi tisočletja boja z viharji, snegom in ledom je gozd na zgornji gozdni meji izoblikoval posebno strategijo. Drevesa med seboj ne tekmujejo za svetlobo v krošnjah in prostor v tleh, pač pa si med seboj pomagajo. Preživijo lahko le, če rastejo v šopih po več dreves skupaj. Najmočnejša, osrednja drevesa v šopu nudijo ostalim oporo kadar brijejo močni vetrovi ali jih težak sneg potiska k tlom. Cel šop bukev ima izoblikovano enotno krošnjo in enoten koreninski sistem, saj se korenine sosednjih dreves zraščajo med seboj. Bukev se na zgornji gozdni meji ne razmnožuje le s semeni, pač pa odganja tudi iz korenin in iz v tla potisnjenih vej. Mlada drevesa lahko prežive le v zavetju šopa. Skozi tak, šopasto oblikovan subalpinski bukov gozd, vodijo planinske poti na vrh Velikega in Malega Snežnika.

Celotno območje subalpinskega bukovja na Snežniku in vse območje nad tem pasom je zajeto v največji gozdni rezervat v Sloveniji. Razteza se na površini 800 ha, iz gospodarjenja pa so ga gozdarji izločili leta 1990. Osrednji del tega območja – vrh Snežnika z ruševjem, je bil zavarovan kot botanični rezervat že prej. Dinarska zgornja gozdna meja, kakršno imamo v Sloveniji v tolikšnem obsegu le na Snežniku, se torej bistveno razlikuje od alpske zgornje gozdne meje. Na Snežniku jo tvori le bukev, v Alpah pa se najvišje povzpneta smreka in macesen.

Meja med subalpinskim bukovim gozdom in višje ležečim ruševjem ali planinskim borovjem je ostra. Bukovo seme je težko in pada navzdol, zato se bukev po pobočju navzgor le težko širi. Temno zeleno ruševje obdaja najvišja pobočja Snežnika kot debela preproga, iz katere le tu in tam štrlijo posamezna drevesa smrek, jelk in jerebik. Planinski bor je edini grmast bor, ki pri nas zraste le dva do tri metre v višino. Njegovo deblo je zelo prožno, zato se pod obilico snega ne polomi, pač pa poleže po tleh. Sneg pozimi popolnoma prekrije ruševje na Snežniku, ki kot velik, bel očak kraljuje nad okoliško pokrajino.

Če hočemo videti eno najbolj zanimivih gozdnih posebnosti postojnskega območja, se je najbolje povzpeti na Veliki Snežnik. Ta posebnost so mrazišča. Na apnenih kamninah Snežniškega pogorja se je izoblikoval kraški relief s kopastimi vrhovi in globokimi vrtačami, dragami in doli. Ker so te globeli zaprte z vseh strani, se v njihovem dnu nabira hladen zrak.

Mrazišča

Pri temperaturnem obratu so temperature zraka in tal v dnu globeli znatno nižje kot na višjih pobočjih in na grebenih. Posledica ekstremnih razmer je obrnjeno zaporedje rastlinskih pasov. V mraziščih pas ruševja leži pod pasom subalpinskega bukovja, v dnu pa so manjše krpe gorskih trat. V manj izrazitih mraziščnih globelih so dna porasla s smrekovimi gozdovi, ki so z vrha Snežnika dobro opazni kot temni, vedno zeleni otoki sredi bukovega gozda. Ta smrekovja so edina naravna smrekova rastišča v jugozahodni Sloveniji. Smreke lahko zrastejo zelo visoko, njihove krošnje pa so ozke, s povešenimi vejami, ki se pod snegom še bolj pritisnejo k deblu.

Značilnosti snežniških gozdov, njihove posebnosti, način gospodarjenja

Značilnosti snežniških gozdov, njihove posebnosti, način gospodarjenja in druge zanimivosti so lepo predstavljeni tudi na gozdnih učnih poteh na Mašunu in Sviščakih.

Gozdovi v območni enoti Postojna so večinoma dobro ohranjeni, z naravno zgradbo in zmesjo drevesnih vrst. Naravna ohranjenost, zlasti pa velika prostranstva gozdov so pogoj, da v njih lahko živijo vitalne populacije največjih evropskih zveri, rjavega medveda, volka in risa. Vse tri vrste so zavarovane, zato je njihov odlov mogoč samo s posebnim dovoljenjem pristojnega ministra. Namen odlova je predvsem uravnavanje velikosti njihovih populacij ter zmanjševanje konfliktov oziroma škod, ki jih povzročajo kmetijstvu.