Varstvo gozdov pred gozdnemu drevju škodljivimi organizmi

V sanitarnem poseku tretjino poseka predstavlja posek zaradi žuželk, od tega več kot 99 % zaradi podlubnikov. Podlubniki so od vseh abiotskih in biotskih dejavnikov v zadnjih letih povzročili največjo škodo v naših gozdovih, zato je varstvo pred podlubniki eno od pomembnejših področij varstva gozdov. Zavod za gozdove Slovenije redno spremlja in poroča o stanju gozdnemu drevju škodljivih organizmov. V kolikor je to potrebno in učinkovito, Zavod izdaja lastnikom gozdov upravne odločbe, v katerih določi izvedbo ukrepov za preprečevanje širjenja in za zatiranje škodljivih organizmov.

Varstvo gozdov pred podlubniki

V Sloveniji živi okoli 90 vrst podlubnikov. Naseljujejo večinoma iglavce. Večjo škodo v slovenskih gozdovih povzročajo podlubniki na smreki, jelki in na borih. Daleč največ poškodb povzročajo smrekovi podlubniki, zlasti osmerozobi smrekov lubadar (Ips typographus). Smrekovi podlubniki najbolj ogrožajo gozdove starejših iglavcev na prisojnih, predvsem južnih, jugozahodnih legah, na rečnih naplavinah in v nižinah.

Podlubniki se pogosto pojavljajo v gradacijah (namnožitvah). Namnožitve najpogosteje sledijo naravnim ujmam, zlasti če območja s poškodovanimi oziroma oslabljenimi iglavci niso pravočasno sanirana. Zadnja obsežna in dolgotrajna namnožitev podlubnikov, ki se je začela v zelo sušnem in vročem letu 2003, je potekala do leta 2008. Podlubniki ne zalegajo zgolj v oslabelo stoječe drevja, temveč tudi v ves posekan, neolupljen les. Zato so podlubniki lahko problematični tudi na lesnih skladiščih in žagah, kjer imajo v skladiščenem, sveže posekanem lesu idealne razmere za razmnoževanje.

Na naslednjih povezavah lahko dobite več informacij o podlubnikih, ki pri nas povzročajo največ škode v gozdovih:

Smrekovi podlubniki:

Jelovi podlubniki:

Borovi podlubniki:

Nasveti lastnikom gozdov za varstvo gozdov pred podlubniki

Nasveti lastnikom gozdov za varstvo gozdov pred podlubniki

Usmeritve za obvladovanje podlubnikov so prilagojene obvladovanju dveh najpogostejših smrekovih podlubnikov, ki povzročata daleč največ poškodb v gozdovih, to sta osmerozobi smrekov lubadar (Ips typographus) in šesterozobi smrekov lubadar (Pityogenes chalcographus).

Lubadarke oziroma žarišča podlubnikov je treba čim prej odkriti

Lubadarka je še živo ali sušeče se drevo, v katerem so lubadarji oziroma podlubniki. Suho drevo, iz katerega so podlubniki že izleteli, se ne šteje za lubadarko.

Žarišče podlubnikov tvorijo ena ali več lubadark, sečni ostanki ali neobeljeni gozdni lesni sortimenti, v katerih so navzoči podlubniki v obsegu, ki lahko ogrozi gostiteljska drevesa v okolici.

Podlubniki potrebujejo za svoj razvoj od jajčeca do hrošča v naših krajih navadno 8 – 10 tednov, pri nadpovprečnih temperaturah pa se ta čas skrajša za nekaj tednov. Vendar preden lubadarke opazimo, lahko mine že nekaj tednov od napada. Lastnike gozdov pozivamo, da v zimskem času vsaj enkrat pregledajo svoje iglaste gozdove (najbolje v februarju). V spomladanskem in poletnem času naj bodo pregledi rednejši, vsaj enkrat mesečno. Ob pregledu naj bodo pozorni na znake napada podlubnikov ter na poškodovana drevesa iglavcev v naravnih ujmah. Pregledati moramo tudi vsa sečišča iglavcev prvih nekaj let po sečnji. Redne preglede gozdov izvajamo v okviru rednih nalog tudi delavci Zavoda za gozdove Slovenije, ter izdajamo lastnikom odločbe za izvedbo sanitarnih sečenj.

Prvi znaki napada podlubnikov v vegetacijski dobi času (pomlad, poletje)

Podlubniki na pretežnem delu Slovenije rojijo v prvi otoplitvi v aprilu. Takrat se v oslabele iglavce in v sveže poškodovana stoječa ali podrta drevesa iglavcev zavrtajo podlubniki, ki so prezimili, in začnejo s procesom razmnoževanja. Eden prvih znakov napada v spomladanskem in poletnem času je črvina, podobna cimetovemu prahu, ki se na stoječem napadenem drevesu nabira za luskami skorje in na pajčevinah ter na zelenju ob koreničniku. Na ležečih deblih se črvina nabira v majhnih kupčkih okoli luknjic na skorji. Ta prah ali pa večja količina zelenih iglic pod drevesom kažeta na to, da je smreka napadena in jo je treba čim prej posekati. Če krošnja smreke že rumeni ali lubje na deblu pod krošnjo odstopa, bodo izpod skorje kmalu izleteli prvi hrošči novega roda lubadarjev. V bližnji okolici lubadark, ki so že lahko prepoznavne, se pogosto nahajajo s podlubniki sveže napadene smreke, ki jih prepoznamo po črvini.

Znaki napada podlubnikov izven vegetacijske dobe (jesen, zima)

Lubje odstopi in začne odpadati na deblu, najprej v osrednjem delu debla. Krošnja ostane zelena, ko lubje že odpada. Če lubje začne odpadati že v jesenskem času, iglice kmalu porjavijo in odpadejo. Če lubje začne odpadati v zimskem času po otoplitvi, iglice odpadejo praviloma šele spomladi.

Zatiranje podlubnikov
O morebitnem odkritju lubadark ali svežih podrtic v svojem ali sosedovem gozdu naj lastniki gozdov takoj obvestijo krajevno pristojnega revirnega gozdarja in začnejo s sečnjo v svojem gozdu sami ali z najeto delovno silo. V kolikor izvajalcev za sečnjo in spravilo ne dobijo, naj se obrnejo po pomoč na revirnega gozdarja, ki jim bo pri tem pomagal. Enako naj ravnajo tudi po prejemu odločbe Zavoda za gozdove Slovenije, s katero jim je določena sanitarna sečnja, ukrepi za zatiranje podlubnikov in ureditev sečišča ter rok za izvedbo del. Tudi če lastnik odkrije lubadarke sam, mora vsa potrebna dela izvesti v s predpisi določenem roku.

Roki za izvedbo ukrepov za zatiranje podlubnikov:

v času od 28. februarja do 30. septembra najpozneje v 21 dneh oziroma v krajšem roku, ki ga Zavod določi z odločbo. Izjemoma lahko Zavod določi tudi daljši rok;
v času od 1. oktobra do 27. februarja najpozneje do 19. marca.

Lubadarke je treba v roku posekati, odstraniti les iz gozda na lesna skladišča ter razžagane vrhače in veje zložiti v kupe, tako da so debelejši deli založeni s tanjšimi vejami. Če posekanih lubadark ni mogoče pravočasno odpeljati iz gozda, je treba debla olupiti in požgati tudi lubje. Če so tudi veje in vrhači napadeni z lubadarji, jih je treba pokuriti, predelati v sekance ali pa uničiti na drug način, ki ga določi Zavod za gozdove Slovenije. Pri uporabi ognja moramo paziti, da zaradi malomarnosti ne povzročimo gozdnega požara. Z upoštevanjem roka, določenega za izvedbo zatiralnih del, preprečimo izlet zalege podlubnikov,ki se razvija pod skorjo lubadark.

Kako lastnik gozda zmanjša škodo zaradi podlubnikov v svojem gozdu

Z začetkom poseka lubadark mnogi lastniki odlašajo kljub kratkemu roku za izvedbo del. Pogosto so to lastniki, ki so sposobni dela v gozdu opraviti sami, a jih zaradi različnih vzrokov prelagajo iz dneva v dan. Zaradi tega zgubljajo na vrednosti lesa ravno toliko ali pa še več, kolikor bi jih stala sečnja in izdelava lubadark ter spravilo lesa, če bi najeli za izvedbo tujo delovno silo. Škodo lahko lastniki gozdov zmanjšajo tudi z rednimi pregledi gozdov, saj bodo za lubadarke iztržili več, če bodo čim prej odkrite in posekane. S tem pa bo praviloma zaustavljeno tudi širjenje žarišča podlubnikov.

Ali je lastnik gozda upravičen do proračunskih sredstev za posek lubadark

Lastnik gozda ni upravičen do proračunskih sredstev za izvedbo poseka in izdelave lubadark, temveč le za dodatna zatiralna dela, kot so lupljenje lubadark, požig lubja ter uničenje podlubnikov v vejah in vrhačih. Zatiralna dela morajo biti predpisana z odločbo, ki jo izda Zavod za gozdove Slovenije, in izvedena v z odločbo določenem roku. Sečišče mora biti urejeno v skladu s predpisi ter navodili na odločbi. O izvedbi del je treba pravočasno obvestiti revirnega gozdarja. Lastnik gozda je pod navedenimi pogoji upravičen do 3,50 EUR na drevo za lupljenje lubadark ter 3,00 EUR na drevo za uničenje podlubnikov v sečnih ostankih, če je povprečna neto lesna masa drevesa nad 0,5 neto m³.

Preprečevalna dela za namnožitev podlubnikov

Ker na namnožitve podlubnikov vplivajo mnogi vremenski dejavniki, jih ne moremo vedno preprečiti, lahko pa vplivamo na obseg poškodb v gozdovih zaradi podlubnikov. Zavod za gozdove Slovenije z označevanjem drevja za posek ter usmerjanjem izvajanja negovalnih del v mladem gozdu uravnava drevesno sestavo in stojnost gozdov. Pomembno je, da v gozdovih vzdržujemo čim bolj naravno drevesno sestavo, kar pomeni tudi rastišču primeren delež iglavcev. Poškodbe zaradi podlubnikov po naravnih ujmah zmanjšujemo tudi z zagotavljanjem sanitarne sečnje dreves iglavcev. Na sečiščih iglavcev nadzorujemo izvajanje gozdnega reda, da preprečimo namnožitev podlubnikov v sečnih ostankih. Redno pregledujemo gozdove ter s feromonskimi pastmi spremljamo razvoj in številčnost podlubnikov. V gozdovih z ohranjanjem dreves z dupli izboljšujemo življenjske pogoje za gozdne ptice, ki so eden od naravnih sovražnikov podlubnikov.

Posek in spravilo lesa sta zelo nevarni opravili

Ta dela opravlja v svojih gozdovih le še 5 % lastnikov gozdov. Če lastniki niso vešči tega dela in nimajo potrebne opreme, naj delo čim prej oddajo usposobljenemu izvajalcu. Hiter posek napadenega drevja pomeni tudi boljšo odkupno ceno, saj v začetku les še ni bistveno razvrednoten.
Lastniki gozdov se morajo zavedati, da ima izvedba nujnih sanitarnih sečenj prednost pred sečnjami iz drugih razlogov.

Solastniki naj izberejo pooblaščenca

V primeru solastništva ali nedokončanih dediščinskih postopkov je najbolje, da solastniki (upravičenci) izmed sebe izberejo pooblaščenca, ki bo urejal posek in komuniciral z javno gozdarsko službo. Če se solastniki med seboj ne morejo dogovoriti o izvedbi sanitarnega poseka, ali je njihovo bivališča zelo oddaljeno, jim lahko javna gozdarska služba določi zastopnika, ki bo odgovoren za izvedbo varstvene odločbe.

(Slika: Na ležečih deblih se črvina - prepoznavni znak napada podlubnikov - nabira v majhnih kupčkih okoli luknjic na skorji.)

Varstvo gozdov pred drugimi gozdnemu drevju škodljivimi žuželkami

Med drugimi škodljivimi žuželkami, ki zaradi možnosti namnožitve v slovenskih gozdovih lahko povzročijo večje škode, so pomembnejše: gobar (Lymantria dispar), navadna borova grizlica (Diprion pini), rjava borova grizlica (Neodiprion sertifer), hrastov sprevodni prelec (Thaumatopoea processionea), pinijev sprevodni prelec (Thaumatopoea pityocampa), hrastov zavijač (Tortrix viridana), zapredkarice (Cephalcia spp.).

Navodila za preprečevanje in zatiranje škodljivcev in bolezni gozdnega drevja v Sloveniji

Varstvo gozdov pred boleznimi gozdnega drevja

Med vzroke za posek smreke in jelke prištevamo dve skupini gliv, ki povzročata trohnobo in sta najpogostejši vzrok za posek. Prva skupina povzroča rdečo trohnobo iglavcev (trohnobneži, Heterobasidion spp.), druga pa belo trohnobo korenin (mraznica, Armillaria spp.). Ločimo ju glede na način okužbe ter na način nastanka in poteka trohnobe. Večinoma je težko pravočasno odkriti obolela drevesa, zato se škode zaradi teh povzročiteljev bolezni povečujejo. Strategija gojenja in varstva gozdov iglavcev temelji predvsem na preventivnih ukrepih proti rdeči trohnobi iglavcev in beli trohnobi korenin ter na čim hitrejšem sanitarnem poseku obolelih dreves.

Vzrok za sanitarni posek borov sta predvsem dve glivi, ki v običajnih razmerah ne pomenita nevarnosti drevju, v neugodnih razmerah, posebno ob suši, pa se razmnožita in uničujeta mlade borove poganjke in vejice. To sta sušica najmlajših borovih poganjkov (Diplodia pinea, sin. Sphaeropsis sapinea), ki je v zadnjih letih povzročala sušenje ne samo najmlajših poganjkov, temveč tudi starejših vej, in sušica borovih vej (Cenangium ferruginosum).

Prevladujoči vzrok za posek pravega kostanja je kostanjev rak (Cryphonectria parasitica), za posek bresta pa holandska bolezen bresta (Ophiostoma ulmi in Ophiostoma novo-ulmi).

Najnevarnejša nova bolezen v gozdovih Slovenije je jesenov ožig, ki ga povzroča gliva Chalara fraxinea. Prvič smo jo zabeležili v letu 2006. Samo v enem letu se je razširila na celo državo. V letu 2009 smo že zabeležili prve sanitarne sečnje. Posekana so bila le najbolj poškodovana drevesa velikega jesena.

Izvajanje posebnih nadzorov nad karantenskimi organizmi

Izvajanje posebnih nadzorov nad karantenskimi organizmi

Karantenski organizmi so organizmi, ki se štejejo za posebej nevarne rastlinam in rastlinskim proizvodom, in so določene v predpisih, ki urejajo zdravstveno varstvo rastlin.

Posebno nadzorovani organizmi | Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin

Zaradi globalne trgovine se je povečala verjetnost vdora novih škodljivih organizmov na naše ozemlje. Novo vneseni organizmi pri nas praviloma nimajo naravnih sovražnikov oziroma rastline nimajo razvit obrambni mehanizem proti njim, zato lahko nekateri od njih povzročijo veliko gospodarsko in ekološko škodo. Med tujimi nevarnimi organizmi, ki bi ob vdoru in neuspešnem izkoreninjenju lahko povzročili večje škode v naših gozdovih, so zlasti: borova ogorčica, borov smolasti rak, fitoftorna sušica vej, azijski in kitajski kozliček. Karantenski organizem, ki je že prisoten v naših gozdovih in zenkrat ne povzroča večjih škod, je kostanjeva šiškarica. Zavod za gozdove Slovenije izvaja posebne nadzore nad nevarnimi organizmi, ki imajo gostiteljske vrste med gozdnimi drevesnimi in grmovnimi vrstami.

Varstvo gozdov pred rastlinojedo parkljasto divjadjo

Varstvo pred rastlinojedo parkljasto divjadjo je omejeno predvsem na varovanje mladega gozda, ki je izpostavljen poškodbam zaradi objedanja, obgrizanja, lupljenja in drgnjenja. Zaščita mladovja pred poškodbami se načrtuje, kjer je naravna obnova gozda s ciljnimi drevesnimi vrstami otežena ali onemogočena, kjer divjad povzroča poškodbe na sadikah ali sejancih gozdnega drevja, v odraščajočih gozdovih zlasti na območjih zimovališč rastlinojede parkljaste divjadi zaradi nevarnosti obgrizovanja in lupljenja.

Mladovje se pred divjadjo zaščiti individualno, in sicer zlasti s premazi, koli, tulci ali z mrežo oziroma skupinsko z ograjo, repelenti in podobno. Pri izbiri zaščitnih sredstev se upoštevajo gozdnogojitveni cilji, vrste divjadi, ki povzročajo poškodbe, učinkovitost zaščite, ekonomičnost zaščite in vpliv vnosa zaščite na okolje. Kjer je treba zaščititi mladovje na površini manjši od pol hektarja, se praviloma izvaja individualna zaščita, sicer pa se mladovje zaščiti z ograjo. Ograje se ne smejo postavljati na selitvene poti prostoživečih živali in na območja, ki so pomembna za ohranitev prostoživečih živali. Zaščitna sredstva se morajo redno vzdrževati in po uporabi odstraniti iz gozda, če so iz umetnih materialov.

Povprečno letno zagotovimo zavarovanje mladega gozda s premazi vršičkov sadik na približno 600 ha mladega gozda. Zagotovimo postavitev 40 km zaščitnih ograj in zaščito z zaščitnimi tulci ali s količki skoraj 200.000 sadik.

Nasveti lastnikom gozdov za varstvo pred rastlinojedo parkljasto divjadjo
Zaščito mladega gozda pred rastlinojedo parkljasto divjadjo načrtuje Zavod za gozdove Slovenije. Na območjih, kjer so mlada drevesca oziroma posajene sadike močno izpostavljene poškodbam po divjadi, Zavod lastnikom gozdov izda potreben material za zaščito sadik (premazi, tulci, ograja). Ves potreben material je financiran iz proračunskih sredstev za vlaganja v gozdove, zato ga lastniki dobijo brezplačno. Sofinancirano je tudi dela za postavitev zaščite.

Zaščitna sredstva se morajo redno vzdrževati
Lastnik gozda, ki je za zaščito sadik gozdnega drevja prejel potreben material, je dolžan najmanj enkrat letno preveriti stanje zaščitnih sredstev in po potrebi izvršiti njihovo vzdrževanje.

Navodila za zaščito mladovja pred divjadjo

Zaščita sadik in naravnega mladja gozdnega drevja z grobomrežastimi tulci

Zaščita sadik in naravnega mladja gozdnega drevja s polnimi tulci

Zaščita sadik in naravnega mladja gozdnega drevja s količenjem

Druga gozdnovarstvena dela

Navodila za obeleževanje sadik in naravnega mladja gozdnega drevja